Dediščinska krajina med človekom in naravo: kulturne krajine solin

Piran je nastal na soli, radi rečemo. Mesto je že po urbanističnih in arhitekturnih značilnostih, izjemno obmorsko naselje, tisti prav poseben pečat pa mu dajejo sorazmerno razsežne kulturne krajine solin. Kulturne krajine so prostorsko zaključena območja, ki jih odlikuje ravnovesje naravnih in ustvarjenih vrednot. Za kulturne krajine so značilne naravne danosti, ki jim je človek s svojo prisotnostjo in tradicionalno rabo prostora skozi generacije vtisnil svojski pečat (KPSS 2016).

Med njimi še posebej izstopajo izjemne krajine, ki so prepoznavne tudi v širšem merilu. Zaradi svojevrstne zgradbe ali rabe tal jih odlikuje prav posebna vrednost in so tista krajinska dediščina, ki sooblikuje slovensko nacionalno identiteto. Med izjemne krajine je uvrščena tudi kulturna krajina Sečoveljske soline. Opredeljujeta jo dva državna dokumenta, Strategija varstva krajine v Sloveniji in Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Kulturna dediščina Sečoveljskih solin se varuje tudi na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine, Odloka o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline iz leta 1990, Resolucije o pomenu Krajinskega parka Sečoveljske soline iz leta 1993 ter Odloka o razglasitvi Muzeja solinarstva za kulturni spomenik državnega pomena iz leta 2001 (E. BENČIČ MOHAR 2015, str. 75).

Sečoveljske soline so ena redkih krajin, ki ji v zgodovinskem pogledu lahko dokaj natančno sledimo vsaj 700 let, najstarejši viri pa segajo vse do 9. stoletja, v čas razvoja mestnih komun in Beneške države. Posebno krajinsko vrednost pripisujemo južni polovici Sečoveljskih solin, imenovani Fontanigge, ki so še edine ohranile srednjeveški značaj nekdanjih starih Piranskih solin. Fontanigge so posebnost tudi v širšem merilu, saj podobnih krajin, ki se ponašajo s tako bogato tradicijo ročnega pobiranja soli, na svetu ni veliko. Zaskrbljujoče dejstvo pa je, da so Fontanigge že skoraj petdeset let opuščene, s tem pa del Sečoveljskih solin ogrožen. Solinarstvo se je namreč po letu 1968, predvsem zaradi napornega ročnega dela, nestanovitnih vremenskih razmer ter nekonkurenčnosti cen znašlo v hudi zagati. Z opustitvijo solinarstva je načeto krhko in občutljivo razmerje udejstvovanja v prostoru, saj procesi renaturacije vodijo v neizogiben propad kulturno krajinskega sistema.

Slabi desetletji po opustitvi solinarstva so vzniknila prva prizadevanja strokovnjakov za varstvo kulturne dediščine in ohranitev starih piranskih solin. Prva obnovitvena dela segajo v leto 1989 in so bila izvedena v sodelovanju Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, podjetja Droga Portorož, Obrat Soline ter tedanjega Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran (E. Benčič Mohar 2015, str. 74).

Obnovljene so bile tri solinske hiše s skladiščem za orodje in sol, dve solni polji in kanal za dotok sveže morske vode. Leta 1990 je Občina Piran sprejela Odlok o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline (E. Benčič Mohar 2015, str. 74). Območje Sečoveljskih solin in polotoka Seča se je zaradi izredne ohranjenosti ter  znanstvene, kulturno-vzgojne, ekološke in krajinsko-oblikovne vrednosti razglasilo za Krajinski park sečoveljske soline. Leta 2003 je Vlada RS s koncesijsko pogodbo za upravljanje Krajinskega parka Sečoveljske soline rabo te naravne vrednote zaupala podjetju Soline. Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot krajinski park (KPSS 2016). Na tej osnovi se razodeva normativno razlikovanje in razpetost varovanega prostora med naravne vrednote in kulturno dediščino. Upravljavec, ki je po logiki upravljanja podrejen poslovnim težnjam, si sicer prizadeva po najboljših močeh. Pa vendar ni moč spregledati nerazumevanja pomena kulturne dediščine. Na spletnem portalu Krajinskega parka Sečoveljske soline lahko preberemo: Za obiskovalce je opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge, najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori – veliko ptic, obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš, ki dajejo Sečoveljskim solinam svojevrsten, hirošimski pečat (KPSS 2016).

Upravljavec se sicer zaveda, da so soline zelo krhke nasproti močnim silam narave. Namreč vse, kar je v njih zgrajeno, plava na blatu, zato je primoran sile usmeriti proti nenehnim grožnjam, da morje poplavi solna polja. Pri gradnji objektov na morskem mulju se je zato primoran spoprijemati z nestabilno podlago, morjem, soljo, erozijo in močno korozivnostjo kovin. Spričo vseh naporov pa je nemogoče spregledati ali zamolčati nespoštljiv odnos do tradicionalnih graditeljskih tehnik v primerih betoniranja čelnega zidu in številnih podpornih zidov ob kanalih. V kulturnem prostoru solin se namreč pričakuje sanacija zidov v izročeni tehniki suhe gradnje –  še posebej v času, ko doživlja tehnika gradnje suhih zidov preporod in si na skupinskem vpisu šestih sredozemskih dežel obetamo vpis suho-zidne gradnje v register nesnovne kulturne dediščine pri UNESCO (MK, 2016).

V Fontaniggah podobo prostora oblikuje predvsem tisti, ki v njih gospodari, zato tudi ne moremo spregledati dejstva, da so namenjene le delni rabi, podrejeni vzdrževanju nivojev vod za gnezdeče ptice. V tem primeru se je potrebno resno vprašati o družbenem smislu in učinkovitosti varstva kulturne dediščine.

Kako s harmonizacijo človeka in narave ob sočasnem prilagajanju novim razmeram zagotoviti preživetje sistema?

Nadaljnja usoda Sečoveljskih solin se zastavlja kot eno najbolj resnih prostorskih vprašanj, na katero je potrebno najti odgovor. Pri tem moramo tudi upoštevati dejstvo, da imajo soline na zemljevidu kulturnih krajin Slovenije izjemno mesto (D. Ogrin 1989, str. 201).

Zagotovitev tiste rabe, zaradi katere je bila neka kulturna krajina ustvarjena, je vselej najučinkovitejše sredstvo za njeno varstvo. V dobi globalizacije, ko pomen kulturne dediščine narašča, pa je ohranjanje identitete prostora še toliko pomembnejše. To pomeni, da je za ohranjanje zgodovinske dinamike prostora potrebna oživitev solinarske dejavnosti, saj je Fontanigge kot krajino mogoče ohranjati le s pridelavo soli. Kakor hitro pa krajina postane objekt brez značilne lastne dinamike, postane muzejski eksponat. Varstvo in ohranjanje dediščinske kulturne krajine vidimo predvsem v tem, da poskušamo na podlagi predhodnih analiz in vrednotenj ter razumevanja procesov v neki krajini argumentirano usmerjati prostorski razvoj tako, da se ohranjajo tiste bistvene krajinske značilnosti, ki opredeljujejo neko krajino kot dediščinsko (B. Mlakar 2004, str. 23).

Izziv, ki je pred nami, je v vzpostavitvi skupnega imenovalca naravi in kulturi oziroma ponovni vzpostavitvi gospodarnega ravnovesja naravnih dobrin. To pa ni odvisno le od naše zavesti in ozaveščenosti, temveč tudi bogastva izročenega znanja in izkušenj (M. Košir 2008, str. 8).

Gospodarno urejanje obravnavanega območja danes očitno ni več možno brez povezav z okoliškim prostorom. Z vključitvijo v širše območje in razvojem primernega turizma bi okoliški prostor lahko le pridobil. V tej smeri je potrebno  zagotoviti omejevanje naravnega, prvobitnega. Potrebno je poiskati inovativne možnosti za novo določitev človekovega kulturnega delovanja. Čeprav smo priča nenehnemu kulturnemu preoblikovanju narave, sta narava in kultura tradicionalno pojmovani kot nasprotna si sistema. Prav to razmerje je potrebno na novo opredeliti v smislu mednarodnih konvencij in priporočil. Pri tem nam je v pomoč zavedanje, da so razvojne korenine kulture v naravi, ob tem ko so življenjski pogoji ekosistema hkrati tudi elementarna podlaga vsakokratne kulture. Kot za naravne velja tudi za kulturne ekosisteme, da ne smejo biti izolirani in zaprti, saj je notranja energija, potrebna za njihovo fleksibilnost in razvoj, omejena, zato se lahko oplajajo le od zunaj, za kar potrebujejo živo izmenjavo s sosednjimi kulturami (J. Čeh Steger 2010, str. 55).

Ekonomska globalizacija, birokratizem in brezposelnost zmanjšujejo mnogovrstnost in različnost kulturnih ekosistemov ter kulturno energijo v smislu kreativnosti. Opustitev tradicionalne pridelave soli ima najmočnejši vpliv na človekove aktivnosti, posebej vezane na tradicionalne tehnike, ki so se prenašale ustno. Tako izginjajo vse tradicije, legende, povezane s soljo, skupaj z orodji, napravami in infrastrukturo v ozadju. Zaradi svojega zgodovinskega in razvojnega pomena Fontanigge ne smejo izginiti. Poleg etične zavezanosti ohranjanja dediščine bodočim generacijam, predstavljajo Fontanigge še druge vrednosti, ki upravičujejo njihov obstoj. So izredno pomemben prostor premične in nepremične ter snovne in nesnovne dediščine. So tudi prostor posebnega sobivanja živali in ljudi. Prav zato, ker so bile preštevilne soline že uničene, so Fontanigge v vlogi ohranjanja kulturne dediščine izrednega in neprecenljivega pomena. To dejstvo se zdi najprej potrebno družbeno utrditi in uveljaviti.

In kako zagotoviti preživetje sistema? Dandanes se ponujajo alternativne oblike turizma. Mehke oblike okolju prijaznega, trajnostno naravnanega turizma lahko ponudijo Fontanigge kot destinacijo srednjeveških solin velike naravne in kulturne lepote. Tradicionalno in kulturno avtentično, kot pobeg iz klasičnih potovalnih praks ter programov masovnega turizma s škodljivimi učinki na okolje, ki ga ščitimo. Pri iskanju odgovorov na izzive se zdi smiselno ozreti tudi v preteklost. Cesar Franc Jožef je posegel v zemljo cerkvenih in samostanskih posesti le zato, ker je ostajala neobdelana, ljudje pa so stradali. Obnovljenih sto solinskih hišic bi v sezoni lahko namenili družinam, ki bi lahko uživale v etnoloških,  trajnostno obarvanih vsebinah ročnega pobiranja soli, ki so primerne za vse generacije, od najmlajših do najstarejših.

Namen tega zapisa ni naštevati možnosti načrtovanja nadaljnjega razvoja srednjeveških solin. Je le skromen namig v smeri njihovega obstoja in ohranjanja v prihodnje. V nasprotnem sledi neizogiben propad izjemne tisočletne kulturne krajine. Za Fontanigge, kot najprivlačnejši del Sečoveljskih solin, bi pa to bil nemara res svojevrsten, hirošimski pečat.

 

Avtor:

Etbin Tavčar, univ.dipl.inž.kraj.arh., Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Piran, etbin.tavcar@zvkds.si