Kulturna krajina in kulturna dediščina
6. 5. 2019Kulturne krajine so pečat tudi naše generacije, ki skozi prostor govori o nas, ga ureja na nam lasten način, ki odseva naš čas, probleme in sposobnost, da jih rešujemo s svojim znanjem, ki ga imamo na voljo. Prav vse krajine so preplet sedanjosti in preteklosti. Odnos sedanje generacije do preteklosti in dosežkov naših prednikov je pomemben. S spoštovanjem dediščine posredujemo sporočilo o svoji kulturnosti v bodočnost
Služba varstva kulturne dediščine je izvorno konservativna služba, katere poslanstvo je ohranjanje nepremične kulturne dediščine za bodoče rodove. Obvladuje vrednotenje in metode prenove, ki objektom vračajo historično podobo. Njena vloga je zato tudi učno-vzgojna. V nasprotju z ostalo kulturno dediščino je krajina dinamičen in kompleksen sistem, zato je večinoma ni mogoče konzervirati prenavljati ali rekonstruirati. Kontinuirana sprememba, ki opredeljuje vse kulturne krajine, vključno s historičnimi, ni značilna za ostale zvrsti kulturne dediščine zato je ne moremo obravnavati na enak način.
Znotraj varstva kulturne dediščine je kulturna krajina torej specifična zvrst kulturne dediščine. Zaradi tega je tudi ne moremo vrednotiti po splošnih merilih vrednotenja, uveljavljenih znotraj službe varstva kulturne dediščine. Gradniki historične kulturne krajine se razlikujejo od tistih, ki jih identificiramo pri vrednotenju grajene kulturne dediščine.
Če naštejemo nekaj splošnih meril vrednotenja, ki so uporabna skoraj za vse zvrsti dediščine, te so: starost objekta, ta pri krajini ni določljiva; avtor, ki ga pri krajini ni; pomembno je merilo avtentičnosti, kjer se sprašujemo kaj je v krajini, ki jo determinira kontinuirana sprememba, avtentično? Razvojno merilo: večina krajin nastane z referenco na prešnjo krajino in je ob enem že referenca za naslednjo. Pri tem pa se prvine, ki jo gradijo spreminjajo. To pomeni, da je ta moment sprememb vgrajen v vsako kulturno krajino in zato ne more biti merilo za vrednotenje. Za kulturno-civilizacijsko merilo velja podobno. Danes je vsaka kulturna krajina posledica izkušenj, znanstvenih spoznanj na različnih področjih, ki izboljšujejo prejšnjo rabo. Posledica razcveta agrarnih znanosti v 19. stol., so npr. na Krasu nastale terase, utrjene s suhozidi, zasajene z vinsko trto, ki so spremenile podobo krajine. Povečal se je pridelek in zaslužek. Kmetje so si lahko izboljšali svoja bivališča, privoščili so si kvalitetnejše materiale in mojstre. Manj očitno, se to kontinuirano dogaja. Torej tudi to ni ustrezno merilo za vrednotenje kulturnih krajin iz vidika varstva kulturne dediščine. In lahko bi nadaljevali. Zaradi vsega navedenega so obstoječa merila vrednotenja za kulturno dediščino izkazujejo kot omejeno uporabna.
Metoda vrednotenja kulturne krajine, znotraj varstva nepremične kulturne dediščine, temelji na prepoznavnosti historične strukture kulturne krajine in ohranjenosti materialnih ostalin. Ugotovitve in dognanja morajo biti potrjena z obstoječimi viri, enako kot pri ostali dediščini. Prav prepoznavanje ohranjenosti strukture, materialnih ostalin in interpretacija razpoložljivih virov pri vrednotenju, kulturno krajino konstituira kot samostojna zvrst kulturne dediščine. Vrednotenje brez historičnih virov bi se pa nanašalo na obstoječe stanje, kar pa ni v pristojnosti varstva kulturne dediščine.
Franciskejski kataster iz leta 1820 Avionski posnetek Strmica pri Postojni
Franciscejski kataster eden od pomembnih virov pri vrednotenju, s katastrom je pokrita cela Slovenija. Lahko indetificiramo ohranjeno strukturo in materialne ostaline. Pomemben vir je še arheologija, stare upodobitve, stare fotografije, literatura …
Dobro postavljena merila vrednotenja, definirajo vsebino varstva. Krajinskemu arhitektu konservatorju pa omogočijo suvereno, transparentno in korektno delo oziroma sprejemanje ustreznih rešitev, ki se nanašajo na posege na območju, ki ga varuje. Predvsem pa so tako dobljeni rezultati utemeljeni in dokazljivi. V izogib subjektivizaciji s strani ocenjevalca so ohranjene prvine, to je struktura in materialne ostaline, ocenjene še v numerični tabeli vrednotenja, pri tem so upoštevane tudi degradacije v krajini. Rezultat nam predstavi stanje ohranjenosti. Ob tem je pomembno vedeti, da se krajine, ki dosežejo visoko stopnjo ohranjenost, niso ohranile, ker bi jih kdo posebej varoval ampak zaradi kontinuitete rabe in odsotnosti večjih sprememb v kulturi rabe in vzdrževanja.
Krajine nastajajo v preteklosti in živijo v sedanjosti, zato se historične prvine težje ohranjajo tako v strukturnem kot v materialnem pogledu. Znotraj funkcionalne kulturne krajine je težko prepoznavati in potem varovati vsebino, ki jo opredeljuje prav kontinuirano spreminjanje. Ob razumevanju njenega spreminjanja je potrebno identificirati prvine, ki so avtentične in jih je vredno ohranjati kot kulturno dediščino in jih tvorno in kreativno vključevati v razvojne namere lastnikov, upravljavcev in razvojnih območij.
Zakaj je to pomembno? Danes si nekateri predstavljajo, da bodo kmetje kmetovali kot pred 200 leti in bo tako historična podoba krajine ali varovanega območja domačije ali gradu popolna. To je seveda možno. Je pa za vzdrževanje takega stanja potrebno veliko finančnih sredstev in energije. Veliko vprašanje je, ali je to sploh še kulturna krajina, ki jo determinirajo spremembe. Morda pa bi bila lahko to neka nova zvrst dediščine?
Nekateri menijo, da je odsotnost mehanizmov za uresničevanje ukrepov varstva kulturne krajine in odsotnost dialoga z ostalimi sektorji npr. naravovarstveniki, kmetijstvom in gozdarstvom, vzrok, da kulturna krajina ni ustrezno varovana. Noben od naštetih sektorjev ne more obvladovati kulturne krajine sam, vsak lahko le prispeva svoje strokovno vedenje iz svojega segmenta obravnave kulturne krajine. Varstvo krajine s sektorji, ki prakticirajo predvsem normativno varstvo, je neustrezno. Ustvariti je treba pogoje za dialog, vsi skupaj morajo sodelovati pri upravljanju krajine. Upravljanje pa se lahko začne z ustvarjalnim dialogom v okviru prostorskega načrtovanja.