20. oktobra praznujemo mednarodni dan krajine: "Krajine in vode"

Na dan 20. oktober 2019 Svet Evrope in vse države podpisnice Evropske konvencije o krajini praznujejo tretji mednarodni dan krajin, ki naslavlja »KRAJINE IN VODE« ter pozornost usmerja predvsem v prepoznavanje pomena voda v krajini.  

Voda ima v krajini vrsto vlog – je oblikovalka krajine in življenjski prostor človeka, živali in rastlin, omogoča izvajanje gospodarskih dejavnosti (kmetijstvo, turizem, energetika), ustvarja pogoje za bivanje, vpliva na mikroklimatske pogoje … Voda in krajina sta ključni za kakovost življenja posameznika in skupnosti – zato je potrebno celostno varstvo, upravljanje in načrtovanje voda in krajine.

Evropska konvencija o krajini je mednarodni sporazum o varstvu, upravljanju in o načrtovanju krajin ter o ozaveščanju javnosti o pomenu krajin. V konvenciji izraz »krajina« pomeni območje, kot ga zaznavajo ljudje in katerega značilnosti so plod delovanja in medsebojnega vplivanja naravnih in/ali človeških dejavnikov.  Obravnava naravno, podeželsko, mestno in primestno krajino, vključuje celinske in morske vode ter se nanaša se na izjemne, običajne in degradirane krajine.

Konvencija podaja temeljne usmeritve za področje krajine, ki jih morajo države podpisnice pri razvojnih politikah, strategijah, programih in pri mednarodnem sodelovanju, upoštevati. Konvencijo o krajini je do danes podpisalo že 41 držav in od tega 39 tudi ratificiralo. Slovenija je konvencijo podpisala marca 2001, ratificirala julija 2003 (Zakon o ratifikaciji Evropske konvencije o krajini, U.l.RS, št.74/2003) in s tem jasno izrazila namero, da bo vidik varstva, upravljanja in načrtovanja krajin upoštevala v vseh procesih trajnostnega razvoja in varstva okolja.

Na fotografijah spodaj so prikazana različna vodna telesa – reke, mokrišča, umetna in naravna jezera ter morje. V Sloveniji se lahko pohvalimo z veliko pestrostjo pojavnih oblik voda, med katerimi so nekatere izjemne, nekatere pa tudi redke in ogrožene (npr. šotna barja, visokogorska jezera).

Tudi rečne brežine, ki jih pri nas uvrščamo med precej vsakdanje krajine, imajo pomembno ekološko, morfološko in družbeno vlogo. Naravno je, da so nabrežja in brežine bogata zaraščene, to zagotavlja trdnost brežin in zmanjšuje poplavno ogroženost ter predstavlja življenjski prostor za živali in rastline. Naravno zarast slovenskih vodotokov predvsem v poseljenem okolju pogosto nadomeščajo urejene zelenice zasajene s posameznimi drevesi, včasih pa tudi kmetijske površine, ki segajo prav do roba struge.

Problematika siromašenja obrežne zarasti v kulturni krajini ima sledeče učinke:

• V kmetijski kulturni krajini  je vse več travnikov in njiv, ki segajo takorekoč do struge. S tem se izrazito zmanjšuje delež drevnine (dreves in grmovnic) v obrežnem pasu.
•  Obdelovalne površine v neposredni bližini struge so vzrok za spiranje zemljine v vodotok, ustvarjanje erozijskih žarišč ter za povečan vnos hranil (gnojil) in fitofarmacevtskih sredstev v vodotoke, kar povzroča onesnaženje.
• Osiromašena obrežna zarast je pogosto omejena na posamezne debele vrbe in topole. Na primer reka Krka je življenjski prostor bobra, ki vrbe in topole podira in uporablja za gradnjo jezov. Gole brežine so bolj  dovzetne za erozijo in razvoj invazivnih vrst.
• V zadnjih letih skokovito narašča razrast invazivnih vrst (bučka, dresen, ambrozija, topinambur….), ki preprečujejo (zadušijo) razvoj drevnine na obrežjih.
• Kjer ni bujne, visokorasle zarasti ob vodotoku, ni senčenja struge, kar (še sploh ob povečanih temperaturah v zadnjem času in poletnih nizkih vodostajih) vodi v pregrevanje vode v vodotokih. Visoke temperature negativno vplivajo na vodno živalstvo in rastlinstvo.
• Krajinski vzorec se brez obrežne zarasti popolnoma spremeni, in vodotok, ki je pogosto zelo pomembna krajinska prvina (morfološko, ekološko in funkcionalno – socialno) sploh ni več zaznaven.

Celovito upravljanje, varstvo in načrtovanje krajine omogoča sodelovanje sektorjev in ravni upravljanja, ter preprečuje in omejuje tovrstne negativne procese v prostoru. Zato si partnerji projekta Izhodišča za krajinsko politiko prizadevamo za povezovanje akterjev in spodbujanje sinergij ukrepov, ki bi dosegali čim širši učinek pri ohranjanju krajine.