Slovenija - džungla kandelabrov

Javna razsvetljava je zagotovo spremenila način življenja tako v mestih kot na podeželju. Razsvetljevanje pa je dvorezen meč: koliko ga pravzaprav potrebujemo? Ali se zavedamo, kako pomembna je tudi tema?

Z g. Andrejem Moharjem, predsednikom društva Temno nebo Slovenije ter g. Alešem Šubicem z Iniciative za ureditev problematike cestne razsvetljave si je dopisovala sodelavka CIPRE Slovenija, Katarina Žakelj.

 

Prosim, če se lahko na kratko predstavite in povzemite cilje in aktivnosti društva Temno nebo Slovenije.

A.M.: Poslanstvo naše nevladne organizacije je zmanjšanje svetlobnega onesnaževanja zaradi ohranjanja zvezdnega neba, zaščite biodiverzitete, ohranjanje dnevnega in nočnega izgleda krajine, zmanjšanje bleščanja in odpravo svetenja v bivalne prostore, kar ima lahko zelo negativne zdravstvene posledice.

Kakšni pa so cilji in aktivnosti Iniciative za ureditev problematike cestne razsvetljave?

A.Š.: Gre za neformalno iniciativo, ki smo jo pred nedavnim sprožili z namenom okrepitve prizadevanj za ureditev zelo pereče problematike preobsežnih in okoljsko ter krajinsko neprimernih instalacij cestne razsvetljave. Na omenjeni problem že dolgo opozarja društvo Temno nebo Slovenije, ki kot nakazuje že samo ime, v prvi vrsti izpostavlja s tem povezan problem svetlobnega onesnaževanja. Čeprav so v društvu med drugim zaznavali tudi nesprejemljive vplive na estetiko prostora (npr. nesprejemljivost visokih stebrov razsvetljave na podeželju), doslej ni prišlo do eksplicitne izpostavitve problema krajinske degradacije, ki je po našem mnenju skoraj tako pereča kot samo svetlobno onesnaževanje. Simptomatično je, da se tudi prizadevanja na svetovnem nivoju osredotočajo na samo svetlobno onesnaževanje, vplivov na krajino pa ne omenjajo niti najboljši svetovni dokumenti. Ko govorimo o problematiki cestne razsvetljave, bi kazalo spremeniti celo naziv problema. Ne gre samo za svetlobno onesnaževanje, ampak gre za degradacijo naravnega okolja in krajine s cestno razsvetljavo.

Z dejavnostmi iniciative želimo razširiti pristope in k urejanju problematike pritegniti dodatne strokovnjake z dodatnimi znanji, saj gre za kompleksno in s tem zelo težko premakljivo problematiko. Želimo doseči celovit pristop, saj smo mnenja, da problem lahko učinkovito in zadostno rešimo samo na ta način.

Kako bi opisali trenutno stanje javne razsvetljave v Sloveniji? Kakšni so razlogi zanj? Se stanje izboljšuje ali slabša?

A.M.: Javna razsvetljava v Sloveniji je v primerjavi z razvitimi državami super moderna in preobsežna. Vsaka slovenska vas je dvakrat ali trikrat intenzivneje osvetljena od primerljive vasi v Avstriji ali Nemčiji. Uporabljamo preveč drogov, ki kazijo krajino.

A.Š.: Stanje cestne razsvetljave je v Sloveniji skrajno zaskrbljujoče, saj se je ta v zadnjem desetletju skokovito širila, s še dodatnimi pospeški v zadnjih letih, grozi pa nam, da bomo ne glede na dejanske potrebe v nekaj desetletjih osvetlili vse poti po vseh naseljih in celo povezave med njimi, kar vodi v okoljsko in krajinsko katastrofo. Številni projekti so predimenzionirani ali celo nepotrebni, še posebej na državnih cestah pod pristojnostjo Direkcije RS za infrastrukturo (DRSI), pa tudi po lokalnih poteh v ruralnih okoljih in primestju.

Upravno je razlog za sedanje stanje v nedelujočem urbanizmu oz. v praksi ločenih pristojnosti, ki povzroča, da se k urejanju prostora ne pristopa celovito. Ravno cestna razsvetljava je primer povsem enodimenzionalnih izključno tehničnih posegov v prostor, brez širšega prostorskega premisleka.

V okviru omenjenega golega tehničnega izvajanja projektov pomembno vlogo igra evropski standard EN 13201, ki sicer v Sloveniji velja samo kot priporočilo, projektanti (pogosto kar sami prodajalci razsvetljave) pa se ga še posebej na državnih cestah striktno držijo. Standard, na katerega ima velik vpliv industrija razsvetljave, je za ruralna območja popolnoma neprimeren, sporen pa je tudi v urbanih območjih. Vsaj toliko kot sam standard sta v Sloveniji problematična izbira objektov osvetlitve in zelo velik obseg osvetlitve posameznih objektov (npr. osvetlitev krakov ceste ob križišču).

V čem je problem pretirane cestne razsvetljave v Sloveniji, najlepše prikaže primerjava s sosednjo Avstrijo. V Avstriji praktično ne osvetljujejo križišč izven naselij, če jih osvetljujejo, pa na njih tipično stoji ena sama svetilka, medtem ko jih je pri nas cela vrsta. V sosednji državi ne osvetljujejo avtocestnih priključkov. Avstrijska krožišča imajo tipično 4 svetilke, na naših pa jih je tudi po 20 in več. Svetilke v naseljih so tipično visoke 4-5 m, pri nas pa vsaj 8 m. Zanimivo je, da smo v Sloveniji zaradi ekoloških zahtev Uredbe o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja zamenjali praktično vse stare svetilke, tipično s povsem industrijsko oblikovanimi, medtem ko bodo v Avstriji neekološke stare svetilke z vsaj nekaj dizajna verjetno stale še dolga desetletja.

Ali v Sloveniji obstajajo veljavne smernice oz. zakonska določila za ustrezno nameščanje javne razsvetljave? So ti dokumenti strokovno ustrezni? Zakaj da/ne?

A.M.: Slovenija je leta 2007 sprejela Uredbo o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja okolja.

Uredba je bila ustrezna do pojava bele LED razsvetljave, ki je naš velik problem. Ker je LED učinkovitejši, se sedaj z zamenjavo ne le zmanjšuje poraba, ampak se hkrati tudi povečuje osvetljenost okolja. Bele LED prekinjajo tvorbo melatonina, ki je pomemben hormon in ga imajo praktično vse živali. Za ljudi vemo, da motnje v nočnem osvetljevanju lahko povečajo debelost, diabetes in celo nekatere vrste raka. O vplivu na zdravje živali ne vemo kaj dosti. Vemo, da svetilke množično uničujejo žuželke, motijo prehranjevalne navade netopirjev, motijo ptice, še posebej med selitvami.

Ustrezna razsvetljava bi bila amber LED (oranžna), ki je na voljo, vendar je nihče ne namešča, čeprav je dovolj energetsko učinkovita. Očitno bomo morali najprej vse okolje popolnoma uničiti, nato pa bomo vse zamenjali na amber LED. Z eno besedo: katastrofa.

A.Š.: Nameščanje cestne razsvetljave je zelo na kratko, vendar obenem zelo »velikodušno«, omenjeno v Pravilniku o gradnji cest, projektanti pa se pri projektiranju držijo priporočil omenjenega spornega standarda EN 13201. Od pred kratkim celo Uredba o zelenem javnem naročanju zahteva upoštevanje omenjenega standarda. Sam obseg osvetljevanja posameznih cestnih objektov ni predpisan v nobenem od teh dokumentov, tako da pri tem verjetno gre za sledenje smernicam Slovenskega društva za razsvetljavo oz. za samostojno presojo projektantov

Na drugi strani osvetljevanje omejuje Uredba o mejnih vrednostih svetlobnega onesnaževanja, s katero se je učinkovito doseglo predvsem tehnično omejitev svetenja nad vodoravnico. Žal Uredba nikoli ni bila učinkovita pri omejevanju širjenja razsvetljave na nove lokacije, kar se je še dodatno poslabšalo z energetsko učinkovitejšimi LED svetilkami. Prav tako Uredba problema ne obravnava celovito, z vidika celovitega umeščanja v prostor. Tudi na področju, ki ga pokriva, je zaradi napredka tehnologije deloma postala zastarela in jo je potrebno prenoviti …  Na lokalnem nivoju osvetljevanje opredeljujejo občinski elaborati, ki so tipično vsebinsko šibki in so kopije podobnih elaboratov iz drugih občin.

Glavni problem je v tem, da noben predpis ali smernica problema ne obravnava celovito. Arhitekturni vidiki umeščanja cestne razsvetljave tako npr. niso eksplicitno obravnavani v nobenem dokumentu, prav tako pa niso ustrezno ocenjeni kumulativni ekološki vplivi.

Kakšne posledice ima neustrezno in kakšne ustrezno nameščena javna razsvetljava?

A.M.: V Sloveniji je težava zgolj ustrezno nameščena razsvetljava, ker se jo namešča povsod, še posebej tja, kjer se je ne potrebuje. V Avstriji, Nemčiji in številnih državah EU nimajo osvetljenih izvozov na avtocestah, nimajo osvetljenih križišč izven naseljih, nimajo osvetljenih krožišč, ne nameščajo otočkov, ki so smrtno nevarni, ne osvetljujejo parkirišč v parkih. Pri nas pa vse to počnemo in s tem sistematično uničujemo svojo državo – in to dvakrat – prvič zaradi onesnaževanja, drugič pa zaradi nepotrebnih stroškov uničujemo davkoplačevalce, torej sami sebe.

A.Š.: V Sloveniji je problem v lokacijah, količini, jakosti, razporeditvi, višini, dizajnu … svetilk. Če odmislimo, da je marsikakšen projekt predimenzioniran celo glede na osvetljevalski standard, je načeloma praktično vsa razsvetljava nameščena tehnično ustrezno, njeno nekontrolirano širjenje pa vodi v popolno ekološko in krajinsko degradacijo celotne države. Neposredni učinki na živo naravo, ljudi, porabo energije … so podrobno obravnavani v literaturi s področja svetlobnega onesnaževanja.

Ali oz. v kakšni meri je slovenska javnost seznanjena z negativnimi učinki javne razsvetljave?

A.M.:  Slovenska javnost je obveščena povsem dovolj, problem so projektanti, prodajalci opreme za razsvetljavo in DRSI. Vsi ti vsiljujejo noro obsežne projekte, ki jih nihče ne potrebuje in katerih edini namen je polnjenje žepov prodajalcev. Vsako leto se v povprečju ubijeta dva državljana zaradi trka v drogove javne razsvetljave; ker jih še nameščamo, bo teh žrtev še več. Medtem ko letno ni nikogar, ki bi umrl zaradi pomanjkanja javne razsvetljave, vedno so drugi vzroki (alkoholi, droge, prevelika hitrost, mladina ponoči, motoristi).

A.Š.: Slovenska javnost je vedno bolj osveščena, čeprav je problematika še vedno relativno slabo poznana. Predvsem pa zelo redki razmišljajo o zgoraj omenjenih učinkih na estetiko in rabo prostora, ki postajajo skoraj tako problematični kot samo svetlobno onesnaževanje.

V lokalnem okolju je na konkretnem primeru zanimivo opazovati, kako se po jasni in odločni predstavitvi negativnih učinkov cestne razsvetljave javnost obrača v nasprotovanje, argument občinske uprave, da občani zahtevajo osvetljevanje, pa postaja vedno manj prepričljiv. Omeniti velja, da so s pretiranimi instalacijami cestne razsvetljave nezadovoljne tudi številne občine, vendar tipično zaradi preslabega poznavanja zahtevne problematike in šibkega interesa za ureditev zadev nimajo nobenih realnih možnosti proti osvetljevalski stroki pod okriljem DRSI ali DARS.

Kakšne predloge imate za ureditev področja javne razsvetljave pri nas?

A.M.:  Če ne bomo prepovedali nameščanja razsvetljave vsepovsod, si bomo povsem uničili državo. Krajinski arhitekti so povsem odstotni na tem področju, okoljevarstveniki se ubadajo pretežno samo s klimatskimi spremembami, kar je po našem mnenju zgrešeno. Količina razsvetljave se v Sloveniji povečuje s 4 % letno, kar je 100-krat hitreje kot zmanjševanje gozda v Braziliji.

A.Š.: Problem je ob primerni politični volji relativno lahko rešljiv. Pri obsegu in prostorskem umeščanju razsvetljave se v veliki meri lahko neposredno zgledujemo po sosednji Avstriji. Pri tem je potrebno še dodatno prepovedati osvetljevanje vseh cest in poti izven naselij, razen v izjemnih primerih, ter prepovedati oz. odsvetovati osvetljevanje cest z ničelnimi varnostnimi in minimalnimi potrebami udobja. Brez radikalnih rezov z omenjenimi omejitvami bomo žal dosegli samo kozmetične popravke, razsvetljava pa se bo še naprej širila.

Nujno je potrebno opustiti uporabo priporočil neobvezujočega standarda EN 13201, še posebej na ruralnih območjih, ter poskrbeti za ekološko prilagoditev ostalih tehničnih parametrov, kot je npr. svetlobna temperatura svetilk.

Posebno vprašanje je dizajn svetilk. V Sloveniji danes z redkimi izjemami praktično povsod postavljamo industrijske svetilke na sivih konfekcijskih kandelabrih, s čimer močno vplivamo na karakter krajine. Z inovativnejšim dizajnom in šibkim nadzorom obstaja velika nevarnost dodatnega estetskega nereda, vseeno pa bi bilo potrebno primerno obdelati tudi to vprašanje.

Kako je cestna razsvetljava povezana z načrtovanjem, varstvom in ohranjanjem krajine?

A.M.: Cestna razsvetljava je povsem napačno zastavljena. Na podeželju v Avstriji  pogosto sploh ne osvetljujejo ali pa imajo ločene pasove za pešce in pa nobene razsvetljave, oziroma male svetilke na razdalji 80 m. Pri nas pa 9 m kandelabri na razdalji 25 m, kar povsem uniči krajino. Slovenija postaja džungla kandelabrov.

A.Š.: Cestna razsvetljava še posebej močno vpliva na popolno preobražanje in nepotrebno urbanizacijo ruralnih in primestnih območij. Ravno z vidika ustreznega umeščanja v prostor se najbolj razlikujemo od sosednje Avstrije, kjer cestna razsvetljava ni dominanten element krajine, kot to postaja pri nas. V Avstriji krajina še vedno diha in ni obremenjena z neštetimi visokimi drogovi razsvetljave.

Na območjih, kot je prikazano na spodnji sliki, je poleg prevelike gostote in jakosti svetilk (oz. pogosto sploh v celoti nepotrebnosti) poseben problem njihova toga linearna postavitev, s katero se zadovoljuje priporočila osvetljevalskega standarda. Kjer je razsvetljava vseeno potrebna, bi se območje bistveno manj vizualno degradiralo z ambientalno oz. točkovno osvetlitvijo samo kritičnih točk.

S kakšnimi postopki in na katerem nivoju bi se po vašem mnenju (oz. izkušnjah) tema javne razsvetljave lahko obravnavala v načrtovanju krajine?

A.M.: Vlaka norosti, ki ga poganjajo vsi projektanti in vsi prodajalci ter vsi na DRSI, se ne da enostavno ustaviti. Potrebno je sprejetje zakonodaje, kjer bo centralni organ, lahko je to Zavod za varstvo narave, odobril ali zavrnil vsak projekt razsvetljave izven mest. Mi smo delali z 212 občinami in po 10-letnem trudu je samo ena občina sprejela odlok za zmanjšanje razsvetljave. Dopovedovanje nič ne zaleže, v neki občini smo imeli EU projekt za sanacijo tretjine razsvetljave in že med projektom je občina delala novo osvetlitev trga, ki je bila čisti glavobol, trikrat preveč in preveč na gosto.

A.Š.: Na krovnem nivoju države potrebujemo jasno krajinsko in urbanistično politiko, ki bo znala uveljaviti  argumente estetike in trajnostne rabe prostora, ne samo pri problematiki razsvetljave. Pri tem je potrebno poskrbeti, da se v največji možni meri ohranja naravno okolje, saj se ravno s cestno razsvetljavo ruralna območja močno urbanizirajo oz. se s tem preobraža podoba celotne države.

Na nivoju posameznih projektov pa je potrebno poskrbeti, da se bodo ti sistematično presojali tudi z vidika krajinskih in okoljskih vplivov, saj so sedaj praktično v celoti prepuščeni tehnični logiki gradbeniške in elektrotehniške stroke.

Naštejte prosim nekaj dobrih praks urejanja javne razsvetljave, po katerih bi se lahko zgledovali pri nas.

A.M.: Nimamo niti enega primera dobrih praks. Morda bi lahko omenili nov odsek v vasi Velika Kostrevnica, občina nas je prosila za drugo mnenje. Društvo Temno nebo Slovenije je moč, uporabljeno v originalnem projektu proizvajalca svetil (podpisal se je neodvisni projektant), zmanjšalo za 75 %. Uporabili smo nižje drogove. Cesta ni po standardu EN 13201, ampak so tako domačini, kot tudi občina in mi okoljevarstveniki zadovoljni.

Vsi projektanti in vsi prodajalci imajo interes, da namestijo dvakrat ali trikrat preveč in še posebej tam, kjer je nepotrebno, ker je v tem pač zaslužek. Projektantom je izgovor standard EN 13201, ki ga forsira DRSI in ki bo na dolgi rok povsem uničil našo krajino. Ne samo krajino, celo državo! Država je tu povsem odpovedala, Ministrstvo za infrastrukturo pa te norosti podpira.

A.Š.: Nekaj primerov je bilo našteto pri primerjavi z Avstrijo, ki nam je lahko v veliki meri za zgled, čeprav je tudi tam še veliko možnosti za izboljšave in čeprav tudi Avstriji resno grozi, da bo krajinsko degradirana zaradi priporočil evropskega standarda EN 13201. Na nekaterih cestnih odsekih se je to tudi pri njih že zgodilo.