Tipologija slovenskih krajin

Na zemljevidu s prikazom razdelitve krajinskhi tipov si lahko ogledate prostorski prikaz tipologije slovenskih krajin, povzeto po raziskovalni nalogi Regionalna razdelitev krajinskih tipov v Sloveniji (Marušič in sodelavci, 1998), ki je zaenkrat najpopolnejši sistematični popis slovenskih krajin. Tipologija je oblikovana hierarhično, tipi krajine si od najširše do najbolj podrobne ravni sledijo takole: krajinske regije, krajinske širše enote, krajinske enote in krajinske podenote. Za vsako krajinsko regijo, krajinsko širšo enoto in krajinsko enoto so opredeljeni značilni krajinski vzorci, ki se na posameznem območju pojavljajo. Namen razdelitve je predvsem zamejitev prostorskih enot, v katerih se pojavljajo relativno homogene krajinske značilnosti. Najvišje ravni imajo tako opredeljene najbolj splošne prostorske značilnosti, ki se pojavljajo znotraj posamezne enote. Nižje ravni imajo obratno opredeljene bolj konkretne krajinske vzorce in značilnosti. Sestavni del razdelitve je tudi vrednotenje enot na najnižji ravni, torej na ravni podenot.  Krajinske podenote so glede na naravno ohranjenost, pestrost, prostorski red ter harmoničnost ovrednotene od 1 (najbolje) do 5 (najslabše).

Spodnji zemljevid omogoča pregledovanje po vseh štirih hierarhičnih ravneh. Puščica v levem zgornjem kotu odpre meni, v katerem lahko vklapljate in izklapljate posamezne sloje. S klikom na posamezno območje se prikažejo podatki o izbrani krajini. V desnem zgornjem kotu pa se nahaja iskalnik, v katerega lahko vpišete poljuben kraj, in zemljevid vam bo prikazal v kateri krajinski enoti se nahaja. Preverite lahko, ali poznate značilnosti krajine, v kateri živite?

Več o postopku razvrščanja krajinskih enot si lahko preberete v Metodoloških osnovah, ki je uvodni zvezek poročila zgoraj omenjene regionalizacije krajinskih tipov. Ostalih pet zvezkov opisuje krajinske enote Slovenije. Spodaj so na kratko predstavljene ključne značilnosti petih krajinskih regij, ki so najširše enote opredelitve. Ob njih se nahajajo tudi povezave do pripadajočih zvezkov s podrobnejšimi opisi. Vsi so objavljeni tudi v zavihku Strokovna gradiva.

Za Alpske krajine so značilne gore, med njimi planote in podi ter pobočne uravnave, jasno berljiva in očitna je dinamika skalovja. Visokogorski gozdovi poraščajo ob podnožjih gora alpske doline in morene, pojavljajo se redki, a zelo značilni arhitekturni členi (npr. planine, osamljene kmetije). Poselitev je sicer predvsem na višjih nadmorskih legah redka. Ostro podnebje in zahteven teren je bilo primerno predvsem za žviniorejo, kar je pomenilo krčenje gozdov in spreminjanje v pašnike. Več o Alpskih krajinah si lahko preberete v prvem zvezku Regionalne razdelitve krajinskih tipov v Sloveniji: Krajine alpske regije.

Predalpske krajine označuje prehod alpskega sveta v uravnanega. Značilni so strnjeni gozdovi na pobočjih, mnogokrat so prisotni celki s kmetijami – krčitve gozda na pobočnih uravnavah za potrebe pridelovanja in bivanja. Ozke doline se v teh krajinah izmenjujejo s planotami, griči in širokim ravninskim svetom večjih dolin. Velike del teh območij zaznamuje mozaična izmenjava kmetijskih zemljišč, gozdov in poselitve. Več o Predalpskih krajinah si lahko preberete v drugem zvezku Regionalne razdelitve krajinskih tipov v Sloveniji: Krajine predalpske regije.

Subpanonske krajine severovzhodne Slovenije označuje prostrana ravnina, pretežno namenjena intenzivni monokulturni njivski rabi. Ob vodah so pogosti poplavni logi ter močvirnat svet s posameznim drevjem in grmovjem. Na gričih je prisotno tradicionalno polikulturno kmetijstvo, ponekod so porasli z vinogradi in gozdom. Poselitev ravnine je strnjena obcesta in gručasta, na gričih pa razpršena ali v manjših zaselkih. Značilna je tipična panonska arhitektura. Več o Subpanonskih krajinah si lahko preberete v tretjem zvezku Regionalne razdelitve krajinskih tipov v Sloveniji: Krajine subpanonske regije.

Za Kraške krajine notranje Slovenije so značilni kopasti vrhovi, poraščeni s strnjenim gozdom, kraška polja ter mehko valovit svet planot s kraškim reliefom. Značilna je visoka stopnja naravne ohranjenosti, predvsem gozdov, visoke vegetacije ob potokih in močvirnatih predelih ter relifa. Kmetijska raba in poselitev se pojavljata pretežno v podoljih in kraških poljih, ki sledijo dinarski smeri (SZ – JV). Prevladuje podeželski tip krajine, s strnjenimi vasmi, ki so obkrožene s kmetijskimi zemljišči, ki ponekod prehajajo v senožeti in gozd. Več o Kraških krajinah notranje Slovenije si lahko preberete v četrtem zvezku Regionalne razdelitve krajinskih tipov v Sloveniji: Kraške krajine notranje Slovenije.

Primorske krajine označujejo flišna gričevja in doline, ki se izmenjujejo s tršimi apnenci. Izredno markanten je rob kraške planote, kraški pojavi kot so polja in planote so pogosti tudi v tej krajinski regiji, ki jo pomembno označujeta predvsem morje in morska obala. Raba kmetijskih zemljišč je intenzivna. Tradicionalna naselja so postavljena z veliko mero upoštevanja podnebja. Na Krasu so poseljene večinoma zavetrne lege, na Goriških Brdih pa so naselja na slemenih. Modernejša poselitev pogosto ne sledi tradicionalnim vzorcem, kar je vidno predvsem v bližini mest. Več o Primorskih krajinah si lahko preberete v petem zvezku Regionalne razdelitve krajinskih tipov v Sloveniji: Krajine primorske regije.