Intervjuji / fotoeseji / video vsebine

Kulturna krajina in kulturna dediščina

Kulturne krajine so pečat tudi naše generacije, ki skozi prostor govori o nas, ga ureja na nam lasten način, ki odseva naš čas, probleme in sposobnost, da jih rešujemo s svojim znanjem, ki ga imamo na voljo. Prav vse krajine so preplet sedanjosti in preteklosti. Odnos sedanje generacije do preteklosti in dosežkov naših prednikov je pomemben. S spoštovanjem dediščine posredujemo sporočilo o svoji kulturnosti v bodočnost

 Služba varstva kulturne dediščine je izvorno konservativna služba, katere poslanstvo je ohranjanje nepremične kulturne dediščine za bodoče rodove. Obvladuje vrednotenje in metode prenove, ki objektom vračajo historično podobo. Njena vloga je zato tudi učno-vzgojna. V nasprotju z ostalo kulturno dediščino je krajina dinamičen in kompleksen sistem, zato je večinoma ni mogoče konzervirati prenavljati ali rekonstruirati. Kontinuirana sprememba, ki opredeljuje vse kulturne krajine, vključno s historičnimi, ni značilna za ostale zvrsti kulturne dediščine zato je ne moremo obravnavati na enak način.

Znotraj varstva kulturne dediščine je kulturna krajina torej specifična zvrst kulturne dediščine. Zaradi tega je tudi ne moremo vrednotiti po splošnih merilih vrednotenja, uveljavljenih znotraj službe varstva kulturne dediščine. Gradniki historične kulturne krajine se razlikujejo od tistih, ki jih identificiramo pri vrednotenju grajene kulturne dediščine.

Če naštejemo nekaj splošnih meril vrednotenja, ki so uporabna skoraj za vse zvrsti dediščine, te so: starost objekta, ta pri krajini ni določljiva; avtor, ki ga pri krajini ni; pomembno je merilo avtentičnosti, kjer se sprašujemo kaj je v krajini, ki jo determinira kontinuirana sprememba, avtentično? Razvojno merilo: večina krajin nastane z referenco na prešnjo krajino in je ob enem že referenca za naslednjo. Pri tem pa se prvine, ki jo gradijo spreminjajo. To pomeni, da je ta moment sprememb vgrajen v vsako kulturno krajino in zato ne more biti merilo za vrednotenje. Za kulturno-civilizacijsko merilo velja podobno. Danes je vsaka kulturna krajina posledica izkušenj, znanstvenih spoznanj na različnih področjih, ki izboljšujejo prejšnjo rabo. Posledica razcveta agrarnih znanosti v 19. stol., so npr. na Krasu nastale terase, utrjene s suhozidi, zasajene z vinsko trto, ki so  spremenile podobo krajine. Povečal se je pridelek in zaslužek. Kmetje so si lahko izboljšali svoja bivališča, privoščili so si kvalitetnejše materiale in mojstre. Manj očitno, se to kontinuirano dogaja. Torej tudi to ni ustrezno  merilo za vrednotenje kulturnih krajin iz vidika varstva kulturne dediščine. In lahko bi nadaljevali. Zaradi vsega navedenega so obstoječa merila vrednotenja za kulturno dediščino izkazujejo kot omejeno uporabna.

Metoda vrednotenja kulturne krajine, znotraj varstva nepremične kulturne dediščine, temelji na prepoznavnosti historične strukture kulturne krajine in ohranjenosti materialnih ostalin. Ugotovitve in dognanja morajo biti potrjena z obstoječimi viri, enako kot pri ostali dediščini. Prav prepoznavanje ohranjenosti strukture, materialnih ostalin in interpretacija razpoložljivih virov pri vrednotenju, kulturno krajino konstituira kot samostojna zvrst kulturne dediščine. Vrednotenje brez historičnih virov bi se pa nanašalo na obstoječe stanje, kar pa ni v pristojnosti varstva kulturne dediščine.

Franciskejski kataster iz leta 1820                                         Avionski posnetek Strmica pri Postojni

Franciscejski kataster  eden od pomembnih virov pri vrednotenju, s katastrom je pokrita cela Slovenija. Lahko indetificiramo ohranjeno strukturo in materialne ostaline. Pomemben vir je  še arheologija, stare upodobitve, stare fotografije, literatura …

Dobro postavljena merila vrednotenja, definirajo vsebino varstva. Krajinskemu arhitektu konservatorju pa omogočijo suvereno, transparentno in korektno delo oziroma sprejemanje ustreznih rešitev, ki se nanašajo na posege na območju, ki ga  varuje. Predvsem pa so tako  dobljeni rezultati utemeljeni in dokazljivi. V izogib subjektivizaciji s strani ocenjevalca so ohranjene prvine, to je struktura in materialne ostaline, ocenjene še v numerični tabeli vrednotenja, pri tem so upoštevane tudi degradacije v krajini. Rezultat nam predstavi  stanje ohranjenosti. Ob tem je pomembno vedeti, da se krajine, ki dosežejo visoko stopnjo  ohranjenost, niso ohranile, ker bi jih kdo posebej varoval ampak zaradi kontinuitete rabe in odsotnosti večjih sprememb v kulturi rabe in vzdrževanja.

Krajine nastajajo v preteklosti in živijo v sedanjosti, zato se historične prvine težje ohranjajo tako v strukturnem kot v materialnem pogledu. Znotraj funkcionalne kulturne krajine je težko prepoznavati in potem varovati vsebino, ki jo opredeljuje prav kontinuirano spreminjanje. Ob razumevanju njenega spreminjanja je potrebno identificirati prvine, ki so avtentične in jih je vredno ohranjati kot kulturno dediščino in jih tvorno in kreativno vključevati v razvojne namere lastnikov, upravljavcev in razvojnih območij.

Zakaj je to pomembno? Danes si nekateri predstavljajo, da bodo kmetje kmetovali kot pred 200 leti in bo tako historična podoba krajine ali varovanega območja domačije ali gradu popolna. To je seveda možno. Je pa za vzdrževanje takega stanja potrebno veliko finančnih sredstev in energije. Veliko vprašanje je, ali je to sploh še kulturna krajina, ki jo determinirajo  spremembe. Morda pa bi bila lahko to neka nova zvrst dediščine?

Nekateri menijo, da je odsotnost mehanizmov za uresničevanje ukrepov varstva kulturne krajine in odsotnost dialoga z ostalimi sektorji npr. naravovarstveniki, kmetijstvom in gozdarstvom, vzrok, da kulturna krajina ni ustrezno varovana. Noben od naštetih sektorjev ne more obvladovati kulturne krajine sam, vsak lahko le prispeva svoje strokovno vedenje iz svojega segmenta obravnave kulturne krajine. Varstvo krajine s sektorji, ki prakticirajo predvsem normativno varstvo, je neustrezno. Ustvariti je treba pogoje za dialog, vsi skupaj morajo sodelovati pri upravljanju krajine. Upravljanje pa se lahko začne z ustvarjalnim dialogom v okviru prostorskega načrtovanja.

Avtorica besedila: Marvy Lah Sušnik (ZVKDS – OE NOVA GORICA)

Dediščinska krajina med človekom in naravo: kulturne krajine solin

Piran je nastal na soli, radi rečemo. Mesto je že po urbanističnih in arhitekturnih značilnostih, izjemno obmorsko naselje, tisti prav poseben pečat pa mu dajejo sorazmerno razsežne kulturne krajine solin. Kulturne krajine so prostorsko zaključena območja, ki jih odlikuje ravnovesje naravnih in ustvarjenih vrednot. Za kulturne krajine so značilne naravne danosti, ki jim je človek s svojo prisotnostjo in tradicionalno rabo prostora skozi generacije vtisnil svojski pečat (KPSS 2016).

Med njimi še posebej izstopajo izjemne krajine, ki so prepoznavne tudi v širšem merilu. Zaradi svojevrstne zgradbe ali rabe tal jih odlikuje prav posebna vrednost in so tista krajinska dediščina, ki sooblikuje slovensko nacionalno identiteto. Med izjemne krajine je uvrščena tudi kulturna krajina Sečoveljske soline. Opredeljujeta jo dva državna dokumenta, Strategija varstva krajine v Sloveniji in Strategija prostorskega razvoja Slovenije. Kulturna dediščina Sečoveljskih solin se varuje tudi na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine, Odloka o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline iz leta 1990, Resolucije o pomenu Krajinskega parka Sečoveljske soline iz leta 1993 ter Odloka o razglasitvi Muzeja solinarstva za kulturni spomenik državnega pomena iz leta 2001 (E. BENČIČ MOHAR 2015, str. 75).

Sečoveljske soline so ena redkih krajin, ki ji v zgodovinskem pogledu lahko dokaj natančno sledimo vsaj 700 let, najstarejši viri pa segajo vse do 9. stoletja, v čas razvoja mestnih komun in Beneške države. Posebno krajinsko vrednost pripisujemo južni polovici Sečoveljskih solin, imenovani Fontanigge, ki so še edine ohranile srednjeveški značaj nekdanjih starih Piranskih solin. Fontanigge so posebnost tudi v širšem merilu, saj podobnih krajin, ki se ponašajo s tako bogato tradicijo ročnega pobiranja soli, na svetu ni veliko. Zaskrbljujoče dejstvo pa je, da so Fontanigge že skoraj petdeset let opuščene, s tem pa del Sečoveljskih solin ogrožen. Solinarstvo se je namreč po letu 1968, predvsem zaradi napornega ročnega dela, nestanovitnih vremenskih razmer ter nekonkurenčnosti cen znašlo v hudi zagati. Z opustitvijo solinarstva je načeto krhko in občutljivo razmerje udejstvovanja v prostoru, saj procesi renaturacije vodijo v neizogiben propad kulturno krajinskega sistema.

Slabi desetletji po opustitvi solinarstva so vzniknila prva prizadevanja strokovnjakov za varstvo kulturne dediščine in ohranitev starih piranskih solin. Prva obnovitvena dela segajo v leto 1989 in so bila izvedena v sodelovanju Pomorskega muzeja Sergej Mašera Piran, podjetja Droga Portorož, Obrat Soline ter tedanjega Medobčinskega zavoda za varstvo naravne in kulturne dediščine Piran (E. Benčič Mohar 2015, str. 74).

Obnovljene so bile tri solinske hiše s skladiščem za orodje in sol, dve solni polji in kanal za dotok sveže morske vode. Leta 1990 je Občina Piran sprejela Odlok o razglasitvi Krajinskega parka Sečoveljske soline (E. Benčič Mohar 2015, str. 74). Območje Sečoveljskih solin in polotoka Seča se je zaradi izredne ohranjenosti ter  znanstvene, kulturno-vzgojne, ekološke in krajinsko-oblikovne vrednosti razglasilo za Krajinski park sečoveljske soline. Leta 2003 je Vlada RS s koncesijsko pogodbo za upravljanje Krajinskega parka Sečoveljske soline rabo te naravne vrednote zaupala podjetju Soline. Danes so soline zaščitene z državno uredbo kot krajinski park (KPSS 2016). Na tej osnovi se razodeva normativno razlikovanje in razpetost varovanega prostora med naravne vrednote in kulturno dediščino. Upravljavec, ki je po logiki upravljanja podrejen poslovnim težnjam, si sicer prizadeva po najboljših močeh. Pa vendar ni moč spregledati nerazumevanja pomena kulturne dediščine. Na spletnem portalu Krajinskega parka Sečoveljske soline lahko preberemo: Za obiskovalce je opuščeni del solin, ki mu pravijo Fontanigge, najprivlačnejši, saj jih lahko tam pričakajo za slovenski prostor edinstveni prizori – veliko ptic, obsežni travniki slanuš in preko 100 opuščenih in porušenih solinskih hiš, ki dajejo Sečoveljskim solinam svojevrsten, hirošimski pečat (KPSS 2016).

Upravljavec se sicer zaveda, da so soline zelo krhke nasproti močnim silam narave. Namreč vse, kar je v njih zgrajeno, plava na blatu, zato je primoran sile usmeriti proti nenehnim grožnjam, da morje poplavi solna polja. Pri gradnji objektov na morskem mulju se je zato primoran spoprijemati z nestabilno podlago, morjem, soljo, erozijo in močno korozivnostjo kovin. Spričo vseh naporov pa je nemogoče spregledati ali zamolčati nespoštljiv odnos do tradicionalnih graditeljskih tehnik v primerih betoniranja čelnega zidu in številnih podpornih zidov ob kanalih. V kulturnem prostoru solin se namreč pričakuje sanacija zidov v izročeni tehniki suhe gradnje –  še posebej v času, ko doživlja tehnika gradnje suhih zidov preporod in si na skupinskem vpisu šestih sredozemskih dežel obetamo vpis suho-zidne gradnje v register nesnovne kulturne dediščine pri UNESCO (MK, 2016).

V Fontaniggah podobo prostora oblikuje predvsem tisti, ki v njih gospodari, zato tudi ne moremo spregledati dejstva, da so namenjene le delni rabi, podrejeni vzdrževanju nivojev vod za gnezdeče ptice. V tem primeru se je potrebno resno vprašati o družbenem smislu in učinkovitosti varstva kulturne dediščine.

Kako s harmonizacijo človeka in narave ob sočasnem prilagajanju novim razmeram zagotoviti preživetje sistema?

Nadaljnja usoda Sečoveljskih solin se zastavlja kot eno najbolj resnih prostorskih vprašanj, na katero je potrebno najti odgovor. Pri tem moramo tudi upoštevati dejstvo, da imajo soline na zemljevidu kulturnih krajin Slovenije izjemno mesto (D. Ogrin 1989, str. 201).

Zagotovitev tiste rabe, zaradi katere je bila neka kulturna krajina ustvarjena, je vselej najučinkovitejše sredstvo za njeno varstvo. V dobi globalizacije, ko pomen kulturne dediščine narašča, pa je ohranjanje identitete prostora še toliko pomembnejše. To pomeni, da je za ohranjanje zgodovinske dinamike prostora potrebna oživitev solinarske dejavnosti, saj je Fontanigge kot krajino mogoče ohranjati le s pridelavo soli. Kakor hitro pa krajina postane objekt brez značilne lastne dinamike, postane muzejski eksponat. Varstvo in ohranjanje dediščinske kulturne krajine vidimo predvsem v tem, da poskušamo na podlagi predhodnih analiz in vrednotenj ter razumevanja procesov v neki krajini argumentirano usmerjati prostorski razvoj tako, da se ohranjajo tiste bistvene krajinske značilnosti, ki opredeljujejo neko krajino kot dediščinsko (B. Mlakar 2004, str. 23).

Izziv, ki je pred nami, je v vzpostavitvi skupnega imenovalca naravi in kulturi oziroma ponovni vzpostavitvi gospodarnega ravnovesja naravnih dobrin. To pa ni odvisno le od naše zavesti in ozaveščenosti, temveč tudi bogastva izročenega znanja in izkušenj (M. Košir 2008, str. 8).

Gospodarno urejanje obravnavanega območja danes očitno ni več možno brez povezav z okoliškim prostorom. Z vključitvijo v širše območje in razvojem primernega turizma bi okoliški prostor lahko le pridobil. V tej smeri je potrebno  zagotoviti omejevanje naravnega, prvobitnega. Potrebno je poiskati inovativne možnosti za novo določitev človekovega kulturnega delovanja. Čeprav smo priča nenehnemu kulturnemu preoblikovanju narave, sta narava in kultura tradicionalno pojmovani kot nasprotna si sistema. Prav to razmerje je potrebno na novo opredeliti v smislu mednarodnih konvencij in priporočil. Pri tem nam je v pomoč zavedanje, da so razvojne korenine kulture v naravi, ob tem ko so življenjski pogoji ekosistema hkrati tudi elementarna podlaga vsakokratne kulture. Kot za naravne velja tudi za kulturne ekosisteme, da ne smejo biti izolirani in zaprti, saj je notranja energija, potrebna za njihovo fleksibilnost in razvoj, omejena, zato se lahko oplajajo le od zunaj, za kar potrebujejo živo izmenjavo s sosednjimi kulturami (J. Čeh Steger 2010, str. 55).

Ekonomska globalizacija, birokratizem in brezposelnost zmanjšujejo mnogovrstnost in različnost kulturnih ekosistemov ter kulturno energijo v smislu kreativnosti. Opustitev tradicionalne pridelave soli ima najmočnejši vpliv na človekove aktivnosti, posebej vezane na tradicionalne tehnike, ki so se prenašale ustno. Tako izginjajo vse tradicije, legende, povezane s soljo, skupaj z orodji, napravami in infrastrukturo v ozadju. Zaradi svojega zgodovinskega in razvojnega pomena Fontanigge ne smejo izginiti. Poleg etične zavezanosti ohranjanja dediščine bodočim generacijam, predstavljajo Fontanigge še druge vrednosti, ki upravičujejo njihov obstoj. So izredno pomemben prostor premične in nepremične ter snovne in nesnovne dediščine. So tudi prostor posebnega sobivanja živali in ljudi. Prav zato, ker so bile preštevilne soline že uničene, so Fontanigge v vlogi ohranjanja kulturne dediščine izrednega in neprecenljivega pomena. To dejstvo se zdi najprej potrebno družbeno utrditi in uveljaviti.

In kako zagotoviti preživetje sistema? Dandanes se ponujajo alternativne oblike turizma. Mehke oblike okolju prijaznega, trajnostno naravnanega turizma lahko ponudijo Fontanigge kot destinacijo srednjeveških solin velike naravne in kulturne lepote. Tradicionalno in kulturno avtentično, kot pobeg iz klasičnih potovalnih praks ter programov masovnega turizma s škodljivimi učinki na okolje, ki ga ščitimo. Pri iskanju odgovorov na izzive se zdi smiselno ozreti tudi v preteklost. Cesar Franc Jožef je posegel v zemljo cerkvenih in samostanskih posesti le zato, ker je ostajala neobdelana, ljudje pa so stradali. Obnovljenih sto solinskih hišic bi v sezoni lahko namenili družinam, ki bi lahko uživale v etnoloških,  trajnostno obarvanih vsebinah ročnega pobiranja soli, ki so primerne za vse generacije, od najmlajših do najstarejših.

Namen tega zapisa ni naštevati možnosti načrtovanja nadaljnjega razvoja srednjeveških solin. Je le skromen namig v smeri njihovega obstoja in ohranjanja v prihodnje. V nasprotnem sledi neizogiben propad izjemne tisočletne kulturne krajine. Za Fontanigge, kot najprivlačnejši del Sečoveljskih solin, bi pa to bil nemara res svojevrsten, hirošimski pečat.

Avtor:

Etbin Tavčar, univ.dipl.inž.kraj.arh., Javni zavod Republike Slovenije za varstvo kulturne dediščine, Območna enota Piran, etbin.tavcar@zvkds.si