JEZERSKO - VSA KRAJINA IZŽAREVA MIR

Se lahko prosim na kratko predstavite?
Sem Polona Virnik Karničar, rojena na Šenkovi domačiji na Jezerskem. Vse življenje sem živela na zaščiteni kmetiji, na zaščitenem območju. Stavba, v kateri smo bivali, je bila zaščitena kot kulturni spomenik od leta 1949. Življenje je bilo kot v srednjeveški stavbi in odkrito rečeno, tega nisem marala. Sčasoma so se stvari precej spremenile, dobila sem tudi moža, ki je znal ceniti to in naravo, v kateri živimo. Priženil se je k nam na kmetijo in po nekaj letih sva tudi sama začela z ohranjenjem kmetije, s kmetovanjem. Pridružila sva turizem in sedaj gradimo zgodbo v turistično-kmetijski smeri.
Šenkova domačija na Jezerskem stoji sredi kulturne krajine, zaščitenega področja, ki je posebno v več vidikih. Gre za ravnico jezera, ki je odteklo po velikem beljaškem potresu 1348. leta. Nahajamo se na obrobju tega jezera, kjer so v 16. stoletju začeli postavljati kmetijske enote. Gre za gručasto naselbino osmih, devetih poslopij. Zelo je zanimiva tako z arhitekturnega vidika kot kmetovanja kot takega – gre za celke, k tej kmetiji spadajo zemljišča, ki so od sosednjih ločena z jesenovimi drevoredi. Ti so pomemben del naše kulturne krajine. V večini primerov po njih teče potok, ki napaja zemljišča, hkrati pa so pomemben ekosistem za živali in rastline.

Na kaj pomislite ob besedi krajina?
Sama si pod pokrajino ali krajino predstavljam ta pogled – travnike, gozdove in hribe, s stavbami, ki v to krajino spadajo. Vsaj pri nas, a tudi še na marsikateri kmetiji, bolj ali manj nadaljujemo tradicijo dveh gradbenih elementov, kamna in lesa. Zdaj je kamen sicer zamenjala opeka, a les še vedno ostaja in naše stavbe, tako nove kot stare so še vedno krite z njim. Pomemben del naše krajine so lesene strehe, za katere sama menim, da bi jih lahko imela vsaka hiša, tudi nova, ker gre pravzaprav za naraven material, ki je prav tako obstojen kot sodobna kritina.

Kako bi Jezersko opisali osebi, ki ga še ni videla?
Morda nekdo, ki pride od drugod, lažje prepozna elemente, ki se nam zdijo samoumevni. Jezersko je zeleno: zeleni travniki, nato druga barva zelenega gozda, nad njim se pno beli vršaci, ki so tako blizu, da bi jih lahko skoraj prijel z roko. Med to zelenilo so vsajene belo-sive hiške, vsa krajina pa izžareva mir.  

Krajina je živ organizem, spreminja se z ljudmi in družbo v določenem času. Kako se je spreminjalo Jezersko?
Jezersko se spreminja, marsikaj ostaja dobro, so pa določeni elementi, ki se spreminjajo na slabše. Če pogledamo v preteklost, v obdobje, ki ga poznam samo s fotografij, so takrat Jezersko prekrivale njive z žitom, gozdovi so bili bolj izsekani, teren je bil bolj razgiban. Danes so doline večinoma porasle z gozdom in travniki, imamo le dve različni kulturi. Morda bilo bolje, če bi se lahko vrnili še k dodatnim njivskim površinam. Kar se tiče gradnje, na žalost preslabo spoštujemo gradbene elemente iz preteklosti, kar je dobro vidno pri novogradnjah, kjer v fasade vnašajo najrazličnejše barve, ne postavljajo lesenih ograj, ampak kamnite, opazimo tudi balkone, plastična okna … Sicer ne bi rekla, da ceste kvarijo krajino, morda zdaj še celo popravljamo napake, ki so bile storjene z elektrifikacijo in elektriko z drogov napeljujemo pod zemljo.

Omenili ste ne-najboljše posege, kaj pa se vam zdi dobro?
Dobra se mi zdi naša konzervativnost, še vseeno se ohranjajo stare stavbe, morda bi se lahko še bolj identično, avtohtono. Tudi celotna občina zelo spodbuja ohranjanjanje tega, kar imamo. Ohranjamo tudi cvetoče travnike, v prostor ne posegamo grobo z zelo nepremišljenimi gradbenimi posegi. Mislim, da krajine niti s turističnim ne z gospodarskim razvojem nismo zelo uničili – to pa zato, ker v preteklosti nismo bili dobro razviti, kar se zdaj kaže kot prednost.

Na Šenkovi domačiji sprejemate tako domače kot tuje goste. Kaj opažate, kako se jih dotakne tukajšnja krajina?
Tako domači kot tuji gostje so zelo veseli in hvaležni, da krajino ohranjamo. Glede tega imamo same pohvale. Ko berem knjigo gostov, jim je prav ta domačnost, ohranjanje naše zgodovine pravzaprav zelo pomembno. Zelo jih veseli in to zelo radi pohvalijo.

Kaj bi rekli, kakšno vlogo pri varstvu, načrtovanju in upravljanju krajine igra torej turizem?
Turizem igra zelo pomembno vlogo. Če bi si želeli velik turistični razvoj, bi lahko v trenutku vse skupaj uničili. Imeli smo srečo, da tega nismo storili. Za to je deloma »kriva« naša odmaknjenost, čeprav je bil kraj pred vojno precej razvit, potem je prišla nacionalizacija, tudi po denacionalizaciji še ni bilo hudih težav … Zdaj, ko smo se zavezali k iniciativi Gorniških vasi, smo se sploh zapisali sonaravnemu, ekološkemu razvoju vasi in sledenju ideji »manj je več«.

Lahko še kaj poveste o Gorniških vasi, kako se povezuje s Strategijo razvoja Jezerskega?
Prejšnji župan se je zelo angažiral in je na tem področju naredil veliko. Pozitivno je, da smo sprejeli Strategijo razvoja Jezerskega. Sodelovali smo tudi na arhitekturni delavnici, kjer smo popisali vse objekte na Jezerskem in izkazalo se je, kateri so dobri in kateri slabi. Morda bi bil sicer pristop lahko boljši, a zdaj imamo dokument, iz katerega lahko izhajamo. Mislim, da je  naša zaveza k ohranjanju čim bolj pristnega okolja, sodelovanja z naravo (sem spada tudi ekološko kmetovanje), tudi k samooskrbi, zelo pomembna.

Kako ta načela upoštevate v turizmu?
Pravzaprav nam je to v krvi, tu ni nekega posebnega razmišljanja. Tako živimo na kmetiji že vse življenje. Kar se tiče turizma: dano nam je to, kar nam je dano in to skušamo ohranjati. Poslušamo tudi strokovne nasvete, od arhitektov, projektantov, varstva kulturne in naravne dediščine, ki s strokovnim mnenjem pripomorejo k ohranjanju ter nadaljevanju turizma v pravi smeri.

Nekatere predstavnike določenih strok ste že našteli, koga pa menite, da je še važno vključevati v pogovore o varstvu, načrtovanju in upravljanju krajine?
Kolikor vem, pri sprejemanju prostorskih načrtov sodeluje približno 20 služb, sama niti  poznam vseh. Vsekakor je pomembno, da se k sodelovanju povabi tudi javne službe, npr. elektro podjetja, službe, ki skrbijo za telekomunikacije, vse tiste, ki odločajo o cestnih postajališčih, o gospodarjenju s kmetijskimi površinami …

Ali menite, da v Sloveniji krajino (zadosti) promoviramo kot vrednoto?
Mislim, da ne. Sicer nisem strokovnjakinja s področja in ne poznam vseh dokumentov. Vseeno lahko vidim, da v različnih promocijskih dokumentih krajino precej poudarjamo. Tudi ko smo delali promocijo Jezerskega, smo posneli kraj – naravo, stavbe, gore in ljudi v štirih letnih časih. Turizem krajino poudarja, ker jo tudi prodaja.

Kakšnih ukrepov za vzdrževanje in ohranjanje krajine si želite?
Želimo si predvsem svetovalnih in finančnih ukrepov, bolj kot omejevanja – če že pride do »tega ne smeš«, naj mu sledi »tole lahko dobiš, da boš lahko to naredil tako, kot si mi želimo«. Konkretno: obnavljamo kulturni spomenik z zelo strogimi zahtevami. Tako na primer na severni strani strehe ne smemo imeti strešnih oken, ker bi to kvarilo pogled na hribe in krajino. V zameno za uboganje in upoštevanje zakonodaje nismo dobili nikakršnih sredstev ali finančne spodbude, ki bi jo pravzaprav zelo potrebovali, saj vlagamo v objekt, ki zahteva posebno obdelavo.

Bi želeli še kaj sporočiti?
Sama imam največ stika z Zavodom za varstvo kulturne dediščine in moram pohvaliti našo konzervatorko Sašo Roškar, saj zelo prisluhne željam, dobro svetuje, tako da smo skupaj naredili marsikaj dobrega. Vem pa, da v veliko primerih ne gre tako. Ta služba in tudi ostale bi morale prisluhniti človeku in poskusiti doseči nekakšno soglasje.
Menim, da se z njihovim strokovnim znanjem lahko ohrani marsikaj dobrega, a jih ljudje zaradi nekakšnega prastrahu ne upoštevajo, ta strah pa službe tudi same povzročajo. Zelo bi bilo smiselno, če bi lahko zahteve in želje različnih državnih služb podkrepili tudi s finančnimi spodbudami. Tako bi zagotovo obnovili veliko več kulturnih spomenikov in elementov kulturne krajine.

Intervju in fotografija: Katarina Žakelj