Slovenske krajine

Prostorska pestrost je ena od najbolj široko prepoznavnih značilnosti naše države. Slovenija leži na stičišču Alp, Sredozemlja, Panonske nižine in Dinaridov in njeno prostorsko pestrost zelo očitno določajo geomorfološke in podnebne razlike med temi štirimi geografskimi območji, povečuje pa jo še mnoštvo območij, ki se porajajo na prehodih med njimi. Na relativno majhnem ozemlju naše države se je človek na podnebno in geomorfološko raznolikost skozi tisočletja prilagajal in si aktivno urejal razmere za življenje. Kot posledica sovplivanja med naravnimi danostmi in človekovo dejavnostjo se je oblikovala izjemno  pestra kulturna krajina.  Lokalno je v krajini moč razbrati vplive različnih zgodovinskih kultur: od predantičnih, romanskih, germanskih in slovanskih. V modernejši zgodovini so na spremembe in razvoj krajine vplivale predvsem spremembe v tehnologiji rabe kmetijskih zemljišč in družbene razmere. Danes težnje po spremembah spodbujata globaliziran trg in težnja k večanju učinkovitosti, ki nista naklonjena značilno drobni parcelaciji in manj produktivnim njivskim rabam, kot je sredozemska mešana kultura (“coltura mista”), pač pa gospodarsko uspešnejše obsežne monokulture.

Čeprav se nam morda  zdi, da so slovenske krajine stabilne in “take kot jih zaznavamo že od nekdaj”, pa natančnejši  pogled razkriva, da se skozi čas vendarle spreminjajo, na nekaterih predelih celo bistveno. V zadnjih desetletjih je poleg pospešenega razvoja poselitve (razmah urbanih območij, pa tudi razpršene gradnje) in infrastrukturnih sistemov (npr. avtoceste, prenosni daljnovodi, hidroelektrarne) eden od danes morda najbolj zaznavnih procesov spreminjanja zaraščanje kulturne krajine z gozdom, kar je povezano z odseljevanjem prebivalcev v urbana območja in z umikom kmetijske dejavnosti iz prostora, pa tudi  z ugodnimi naravnimi pogoji za hitro rast gozda.

Krajina je vsekakor odraz svojevrstne naravne zgradbe in naravnih procesov, bistvenega pomena pa je tudi družbeno-politično okolje. To se namreč odraža v oblikah bivanja in človekovega delovanja, zlasti pridelovanja hrane, pa  tudi v kulturnih posebnostih, ki prispevajo k izjemnosti in prepoznavnosti slovenske krajine in jih ne zasledimo v drugih delih sveta, tudi tistih s sicer podobnimi krajinami. Med bolj značilnimi arhitekturnimi členi v krajini je gotovo kozolec, znamenite so tudi številne cerkvice na vrhovih in slemenih, ki so pridobile simbolno odražanje slovenskosti tudi skozi literaturo, slikarstvo in film. Celo mnoge na videz naravne strukture so pogosto rezultat neke človekove odločitve in delovanja, ki je določeno krajino naredilo posebno – na primer pogozdovanje Krasa, kjer  je nekoč prevladoval in bil izsekan hrast, s črnim borom, ki je danes najznačilnejša rastlinska vrsta tega območja. Številne slovenske kmetijske krajine so – neredko zaradi odmaknjenosti od glavnih razvojnih tokov –  ohranile svojevrstno zgradbo (npr. obdelovalne terase ali parcelna struktura) tudi zato, ker so jih obšli procesi preobrazbe kmetijstva; v nekaterih je še zdaj jasno berljiva drobna parcelacija, ki izvira iz različnih zgodovinskih obdobij in nazorno odraža značilno ureditev dednega prava pri nas.

V okviru analitične obravnave slovenskih krajin, izdelane v 90-tih letih prejšnjega stoletja, je bila izdelana regionalizacija krajinskih tipov, ki vso Slovenijo členi na pet osnovnih krajinskih regij, ki se delijo še v manjše enote in podenote, v katerih se kaže velika krajinska pestrost. Regionalno razdelitev krajinskih tipov oziroma posamezne krajinske  enote si lahko ogledate na interaktivnem zemljevidu. Posebej so izpostavljene tudi t.i. izjemne krajine, ki so posebne z različnih vidikov in njihova zgradba praviloma odraža dobro ohranjeno, posebno naravno, zgradbo in/ali tradicionalne oblike bivanja in pridelovanja; izjemne krajine so prikazane na zemljevidu izjemnih krajin.