Travniški sadovnjaki: ključen krajinski in identitetni element območja

Kozjanski park je bil ustanovljen leta 1999 in zajema obsežno območje na vzhodnem delu Slovenije med reko Sotlo in Bohorjem. Na območju najdemo suha travišča, travniške sadovnjake, gozdove in mokrotne travnike. Ravno izredno visoka biotska pestrost je bila podlaga za uvrstitev parka med ekološko pomembna območja Slovenije in območja NATURE 2000.

O izjemnosti kozjanske krajine in izzvih njenega varstva, ohranjanja in upravljanja sta si dopisovali ga. Vesna Zakonjšek v imenu JZ Kozjanski park in Špela Berlot, CIPRA Slovenija, društvo za varstvo Alp.

 

Na kakšen način javni zavod Kozjanski park upravlja z obsežnim območjem, tako da se ohranja biotska pestrost in številčnost, kar navajate tudi na vaši spletni strani (www.kozjanski-park.si)? S kom vse sodelujete in kaj menite, da so ključni dejavniki uspeha?

Če vas lahko dopolnim, Kozjanski park je bil ustanovljen v resnici leta 1981 pod imenom Spominski park Trebče, ki pa je bil leta 1999 z Zakonom o ohranjanju narave preimenovan v Kozjanski park in da, še vedno obsega območje 206 km² na vzhodnem delu Slovenije.

Kozjanski park ima svojo upravo – Javni zavod, v katerem je 18 redno zaposlenih uslužbencev, ki pokrivajo različne programske vsebine. Redno delo uprave zagotavljamo z letnimi načrti dela, kjer načrtujemo aktivnosti za prihodnje leto. Menim, da je pomembno, da strokovnjaki Zavoda sodelujemo tudi z zunanjimi specialisti, ki nam pomagajo razbrati, kaj so kvalitete tega območja ter nas vzpodbujajo k, upam da, ustreznim ukrepom. Sodelujemo z zelo različnimi strokovnjaki, predstavniki institucij, Univerze,  Zavodom RS za varstvo narave. Sodelavec biolog, naravovarstvenik Dušan Klenovšek ima mrežo odličnih poznavalcev narave, ki nam pomagajo na naši poti iskanja primernega obnašanja v zavarovanem območju.

Menim, da je ključno oziroma zelo pomembno dejstvo, da v okviru javnega zavoda deluje tudi ekipa terenskih tehničnih sodelavcev, ki jo vsako leto dopolnimo z nekaj sodelavci preko sistema javnih del. Ti zaposleni potem v samem prostoru naredijo oziroma izvedejo konkretne aktivnosti. V času prvega LIFE projekta leta 2002, ki je obravnaval suhe travnike na Vetrniku, je ekipa opravljala nujno potrebno košnjo in čiščenje grmovja, saj se strma travnata območja na Vetrniku zaraščajo. Ko naši fantje postavijo ograjo za varovanje dvoživk in potem približno mesec dni vsak dan prenašamo dvoživke preko ceste, to vidijo vsi, ki se tam mimo vozijo. To delamo že dvajset let. Ekipa pod vodstvom našega specialista za sadjarstvo Adrijana Černelča je več kot petnajst let zastonj opravljala oživitveno rez v sadovnjakih domačinov. Različna srečanja z učenci parkovnih osnovnih šol v okviru delavnic in učnih ur v naravi, prinašajo svoj prispevek k zavesti o pomenu ohranjanja narave. In vsi ti drobni konkretni dogodki nam vlivajo moč, prebivalcem Parka pa zaupanje v našo ustanovo.

 

Regijski park Kozjansko letos kandidira za Nagrado Sveta Evrope za krajino. Vaša kandidatura temelji na dolgoletnih prizadevanjih za ohranjanje in oživljanje travniških sadovnjakov. Zanima nas vloga parka pri oživljanju travniških sadovnjakov? Na kakšen način ste sodelovali z lokalnim prebivalstvom in drugimi deležniki? Kaj bi potrebovali za še uspešnejše sodelovanje in delovanje na področju ohranjanja travniški sadovnjakov? Zakaj ste se odločili za kandidaturo za Nagrado Sveta Evrope?

Morda lahko kot zanimivost povem, da sta bila za razvoj našega dela z visokodebelnimi travniškimi sadovnjaki ključna dva dogodka v letu 1999. Eden bilo srečanje pred prangerjem v trgu Podsreda takratnega vodstva parka s sadjarskim specialistom Francem Kotarjem, ki je skupaj z agronomom Janijem Gačnikom leto dni pred tem začel z aktivnostmi nacionalnega projekta Oživljanje travniških sadovnjakov in sadnih vrtov Slovenije. Temu dogodku je sledilo poročilo Popisa ptic, ki so ga za naše zavarovano območje opravili člani DOPPS-a in ugotovili naravovarstven pomen populacij določenih vrst ptic (vijeglavka, zelena žolna, pivka), ki so vezane na kulturno krajino travniških sadovnjakov našega območja.

Ta dva dogodka smo vzeli »zares« in tako je za nami 20 let aktivnosti v povezavi z ohranjanjem in vzdrževanjem travniških sadovnjakov.

Naj omenim nekaj aktivnosti. Ekipa Kozjanskega parka je izvajala oživitveno in korekcijsko rez v sadovnjakih, tako smo v teh dvajsetih letih oživili več kot 11.000 sadnih dreves. Vzpostavili smo gensko banko – kolekcijski sadovnjak avtohtonih in tradicionalnih sort jabolk in hrušk ter drevesnico. Lastnikom nudimo pomoč pri oskrbi travniških sadovnjakov z opremo in s strokovnimi nasveti. Vrsto let že izvajamo delavnice in praktične prikaze o vzgoji, vzdrževanju in oživitveni rezi visokodebelnih sadnih dreves ter predelavi sadja. Vzpostavili smo mobilno polnilno linijo za sok, ki je na voljo prebivalcem. Zasadili smo visokodebelna sadna drevesa v okolici več osnovnih šol in sadne drevorede v Bistrici ob Sotli, Podsredi, Olimju in v Gregovcih. Sodelujemo s strokovnimi službami in združenji ter sadjarskimi društvi. Vsako leto pripravimo prireditev Praznik kozjanskega jabolka, kjer bogat sejem z več kot 150 stojnicami že vrsto let privablja več kot 15.000 obiskovalcev v trg Podsreda.

 

Kaj bi potrebovali za še uspešnejše sodelovanje in delovanje na področju ohranjanja travniških sadovnjakov?

Tu vidimo predvsem potrebo po več zaposlenih tehničnih delavcih za delo na terenu.

Potrebovali bi promocijo in marketing za sadjarje, lastnike predvsem manjših travniških sadovnjakov, ki svojega sadja ne znajo unovčiti.

 

Zakaj ste se odločili za kandidaturo za nagrado Sveta Evrope?

V jeseni leta 2016 me je takratni direktor Teo Hrvoje Oršanič poklical in vprašal, če bi se prijavili na razpis za nagrado Sveta Evrope. Spraševala sva se, če smo že zreli in sklenila še nekoliko počakati. Tako sem lansko leto malce poizvedovala v zvezi s pogoji in zahtevami razpisa, pobudo za prijavo je dala tudi  Jelena Hladnik z Ministrstva za okolje in prostor. Tema, s katero se bomo prijavili na razpis, pa je bilo vsem jasna – to so naši  travniški sadovnjaki. V upravi Kozjanskega parka se strinjamo, da so travniški sadovnjaki ključen krajinski in identitetni element našega zavarovanega območja.

 

Visokodebelnih travniških sadovnjakov je v Sloveniji malo, predstavljajo pomemben habitat predvsem za ptice. Nam lahko razložite razliko med travniškimi sadovnjaki ter intenzivnimi sadovnjaki z vidika naravovarstva in ekosistemskih storitev?

Kot že rečeno, so leta 1999 člani Društva za opazovanje in preučevanje ptic Slovenije (DOPPS) opravili popis ptic na območju Kozjanskega parka. V poročilu so zapisali: »Pod pojmom visokodebelni sadovnjaki so mišljena vsa tradicionalna sadna drevesa: a) ki rastejo na posebnih večjih površinah, posebej namenjenih za pridobivanje sadja; b) ki obdajajo vasi in rastejo med domačijami; c) posamezna drevesa na poljih in med njivami. Visokodebelni sadovnjaki zagotavljajo ptičem podobne razmere kot presvetljeni in odprti gozdovi. Stara drevesa z dupli omogočajo gnezdenje duplaricam, goste krošnje pa so primerne za gnezdenje vrst, ki si spletajo gnezda na vejah. Hrapava skorja, odmrle veje in visoka, pozno košena trava na tleh dajejo dobre prehranjevalne možnosti. Posebej pomembne so naselbine mravelj, ki jim ugajajo tla tradicionalnih sadovnjakov, saj so poglavitni vir hrane za vijeglavko, zeleno žolno in pivko. Poleg teh so na ta habitat vezane še naslednje vrste: veliki skovik, pogorelček, čuk, rjavi srakoper in več vrst iz družine ščinkavcev. V Kozjanskem parku so visokodebelni sadovnjaki zelo številni in jih najdemo okrog vseh naselij. Večinoma so stari in zapuščeni. Kot takšni so za ptiče v optimalni fazi, zato so vse vrste, ki so vezane na ta habitat, tu zelo številne.«

Seveda pa je stanje v intenzivnih sadovnjakih precej drugačno. V že omenjenem poročilu pravijo takole: »V intenzivnih plantažnih sadovnjakih ptičev skorajda ni, saj a) zaradi redkega vejevja in odsotnosti dupel ni možnosti za gnezditev; b) zaradi uporabe pesticidov in zatiranja talne vegetacije sadovnjak ne daje več možnosti za prehranjevanje; c) pogosto škropljenje in delo v sadovnjaku onemogočata še preostale gnezdilke.«

 

Praznik Kozjanskega jabolka vsako leto od l. 2000 privabi na Kozjansko številne obiskovalce in kupce. Ali menite, da ohranjanje travniških sadovnjakov prinaša tudi pozitivne ekonomske učinke v regijo? Katere?

Da, vsako delovno leto zaključimo s prireditvijo Praznik kozjanskega jabolka. Sejem, ki ga organiziramo tradicionalno, letos bo že dvajseti, smo začeli z nekaj manj kot dvajsetimi stojnicami. Tekom vseh teh let smo sejem razširili na več kot 150 stojnic, kjer se je lansko leto predstavilo 170 ponudnikov regionalnih produktov. Ponudniki oziroma prodajalci izdelkov nam že vrsto let zagotavljajo, da gre za izredno prodajni sejem, zato zelo radi prihajajo v Podsredo. Prednost imajo ponudniki iz zavarovanega območja, zato že nekaj let ostane na čakalni listi najmanj petdeset ponudnikov iz ostalih delov Slovenije. Sejem že vsaj pet let privablja več kot 15.000 obiskovalcev v trg Podsreda, ki pa si poleg sejma seveda ogledajo tudi druge znamenitosti območja. Količine jabolk iz tradicionalnih sadovnjakov ne zadoščajo povpraševanju. V času prireditve Praznik kozjanskega jabolka so spalne kapacitete na območju parka zasedene. Beležimo tudi podatke, da imajo okoliške gostilne povečan obisk.

Vsaj dva večja ponudnika soka sta začela s proizvodnjo in prodajo soka. Domačini vsako leto pomlajujejo svoje sadovnjake, kar opazimo, ker prodajamo sadike jablan in hrušk (vsako leto okrog 2000 sadik). Od leta 2013 podeljujemo kolektivno blagovno znamko Sožitje, pridelano in izdelano v Kozjanskem parku. Do sedaj je pravico do uporabe blagovne znamke pridobilo 18 ponudnikov.

 

 V Sloveniji so številne površine primerne zlasti za sadjarstvo, vendar so slabo izkoriščene oziroma sploh niso. Kaj botruje uspehu za ohranjanje sadjarske tradicije na Kozjanskem? Zakaj menite, da drugod po Sloveniji npr. v Goriških Brdih, kjer smo priča intenzivni menjavi sadnih sort z oljkami, sadjarstvo ne predstavlja razvojnega potenciala, s tem pa se izgublja tudi tipična kulturna krajina?

Da, kot ugotavljate, gre za sadjarsko tradicijo. Območje Kozjanskega  ima naravne ugodne podnebne pogoje za uspevanje jablan, hrušk, tudi sliv. Izjemen pomen teh sadovnjakov opažamo v borbi proti eroziji, saj so ljudje sadna drevesa sadili na strmine, ki so manj primerne za druge kmetijske panoge. Res pa je, da smo jih pred dvajsetimi leti zasledili stare in zapuščene, kot so ugotovili v svoji raziskavi ornitologi. Dejstvo, da smo poleg proizvodne funkcije travniških sadovnjakov poiskali še njihov naravovarstveni in kulturni pomen, menim, da je tista kombinacija, ki nam je ključno pomagala poiskati identiteto zavarovanega območja in potem smo imeli smer, ki smo ji sledili. V Javnem zavodu Kozjanski park se zavedamo, da je ključno, da si poiščemo finančna sredstva na različnih razpisih, da bi lahko uresničevali aktivnosti, ki jih načrtujemo v letnih planih. Tako smo v preteklih dvajsetih letih pridobili tri projekte, s katerimi smo razvijali aktivnosti na temo travniških sadovnjakov. To so bili naslednji projekti: Interreg III A–Slo–Hr–H, Ohranjanje in ekonomizacija travniških sadovnjakov, LAS Posavje, Priložnosti s tradicionalnimi posavskimi sadovnjaki, OP IPA SLO–HR, Od vijeglavke do soka. Tako smo začetne aktivnosti postopoma nadgrajevali z jasnimi občutki, da delamo tudi na področju razpoznavnosti zavarovanega območja. Seveda pa ne gre zanemariti dejstva, da je delo, pogovor o jabolku izjemno prijazna tema, s katero smo nagovorili širok krog prebivalcev kot obiskovalcev parka.

 

S kakšnimi težavami se srečujete pri upravljanju, razvoju in varstvu krajine v parku? Ali menite, da bi krajinska politika doprinesla pozitivne spremembe in vam olajšala delo? Kakšne mehanizme, ukrepe bi potrebovali za še uspešnejše upravljanje parka?

Zavarovano območje ima specifične značilnosti glede prepletenosti človeka in naravnih območij. Razvojni potencial človeka prinaša spremembe v kmetijstvu. Nas v zavarovanem območju bi zanimalo, zakaj in kako se spreminja kmetijska raba. Ekstenzivnemu tradicionalnemu kmetijstvu je prav gotovo blizu danes razvijajoče se ekološko kmetijstvo. Vendar žal v parku nimamo vpogleda, zakaj in kam se odločajo usmerjati kmetijska gospodarstva. Morda pogrešamo možnost, da bi lahko finančno nagradili tiste posameznike, ki delujejo, kmetujejo v skladu z naravo. Problem je kmetijska politika, ki finančno stimulira vse bolj intenzivno kmetijstvo.

Potem je tu gozd – opažamo prevelike poseke v gozdnem prostoru, tudi goloseke oz. končne poseke. Stari sestoji, ki so zelo pomembni za naravovarstvo, se varujejo samo deklarativno, ne pa dejansko.

Poselitev podeželskega prostora se spreminja. Kot povsod v Sloveniji smo tudi na Kozjanskem šli skozi različna obdobja, ki imajo svoje prostorske posledice. Vendar verjamemo v arhitekturno stroko, da bo našla pravo pot tudi pri nas in pomagala prebivalcem parka najti nov prostorski zapis. Seveda pa to ne gre čez noč. Stara miselnost se mora preobraziti in za to potrebujemo čas. Vsi.

Celostni pristop, ki ga ponuja krajinska politika, pa bi vsekakor pomagala vsem, nam strokovnjakom, investitorjem in seveda naši krajini.

Kaj potrebujemo? Ja, pri nas imamo problem. Zelo si želimo, da bi prenovili ustanovitveni akt. Potem nas čaka naslednji korak, pripraviti načrt upravljanja, kot ga predvideva Zakon o ohranjanju narave za regijske parke. Na tej tematiki potekajo bolj ali manj pogosto aktivnosti že kar nekaj časa. Tega si res želimo in to je sedaj naša ključna prioriteta.

 

Še zadnje vprašanje: ali imate morda »najljubši kotiček« v parku in zakaj je vaš najljubši?

Ste me malce presenetili z vprašanjem. Ob vašem vprašanju sem se zavedla, da sem svoj »kotiček« malce zanemarila. Torej ja, imam svoj »kotiček«. To so Stare svete gore na Gradišču nad trgom Podsreda. Zakaj? Ker leži čisto blizu pisarne in lahko tja hitro zaidem, ko to potrebujem. Ker je kotiček na vrhu hriba, po katerem se vije pot ob Kalvariji iz 19. stoletja, od koder so čudoviti pogledi na naselbinski kulturni spomenik trg Podsreda, tam na vrhu pa v objemu gozda in hribovskega travnika stojita cerkev in gotska kapela. Nedaleč stran je vrtača in nekaj domačij. Kotiček je nad dolino, kjer teče normalno življenje, tam gori pa se srečaš s starim prostorom. In to mi je všeč.