Kako urejati krajino?

Načrtovanje, varstvo in upravljanje krajine predstavljajo sistem urejanja krajine in tri politike, s katerimi naj bi sledeč Evropski konvenciji o krajini države, podpisnice konvencije, urejale krajino.

Načrtovanje krajine se izvaja v okviru sistema prostorskega načrtovanja. Zakon o urejanju prostora (ZUreP-1) je v letu 2002 občinam predpisal izdelavo krajinske zasnove kot dela strategije prostorskega razvoja občine, s katerim naj bi se načrtovale ureditve v krajini, zavarovanih območjih ter območjih na katerih se pojavljajo zgostitve razvojnih interesov in konflikti. Zakonodajna rešitev je slonela na prepoznavi stanja v prostoru in zavedanju, da rešitve za zaznane probleme prinaša krajinsko planiranje. Naročena je bila izdelava vzorčnega primera dokumenta in tudi občine so naročile  nekaj teh dokumentov. Leta 2007 je Zakon o prostorskem načrtovanju izdelavo tega dokumenta ukinil in krajinske zasnove se po letu 2006 niso več izdelovale. ZUreP-2 je krajinsko zasnovo opredelil kot obvezno strokovno podlago za strateške planske akte regij in občin.

Krajinsko planiranje predstavlja celovito načrtovanje prostora, povezuje prizadevanja, ki so jih v preteklosti izvajali izključno posamezni sektorji: gozdarstvo, kmetijstvo, vodarstvo, energetika,  izkoriščanje mineralnih surovin, promet itd.. Zaradi omejenega gledanja na rabo in vrednost prostora in zgoščevanja razvojnih interesov v prostoru je tak način načrtovanja s časom postal neučinkovit pri povezovanju posameznosti v celoto in to je skupaj z razvojem varstva okolja spodbudilo razvoj celovite obravnave razvoja krajine in krajinskega planiranja.

V Sloveniji so se načela krajinskega planiranja na različne načine uveljavila v prostorski zakonodaji (Zakon o urejanju prostora, 1984) in praksi, na primer tudi v postopkih priprave novih planskih aktov države Slovenije (SPRS, 2004) in posameznih občin, in verjetno v največji meri pri pripravi državnih prostorskih načrtov za načrtovanje prostorskih ureditev državnega pomena v okviru vrednotenja  krajine, z namenom izbiranja najustreznejših različic prostorskega razvoja (prostorskih ureditev). V teh postopkih so (bile) različice vrednotene tudi z vidika vplivov na krajino  v okviru presojanja vplivov na okolje, ki je bilo zasnovano kot optimizacijski postopek.

Varstvo krajine se na splošno izvaja predvsem v okviru zavarovanih območij naravne in/ali kulturne krajine (narodni parki, izjemne ali tipične kulturne krajine,  itd.). Pri tem velja izpostaviti območja varovanja narave (zavarovana območja narave, območja Natura 2000, območja naravnih vrednot) ter območja varstva kulturne dediščine, pa tudi območja najboljših in drugih kmetijskih zemljišč, območja varstva pred poplavami, območja varstva pred erozijo idr.. Obseg varovanih območij narave v Sloveniji je daleč največji med državami članicami Evropske unije, kar je verjetno posledica veliko bolj ohranjenega naravnega okolja v Sloveniji, kot je to v drugih Evropskih državah. Vzrokov za to je več in jih gre iskati v spletu zgodovinskih okoliščin (npr. obsežna območja obnove gozda), pa tudi nekaterih  naravnih dejavnikov.

Varstvo krajine se lahko najuspešneje uveljavlja prav v okviru prostorskega načrtovanja. Optimizacijski postopki so predvsem pri odločanju med različicami v okviru presojanja vplivov na okolje ter, opredeljevanja ranljivosti, privlačnosti in ustreznosti prostora (in tudi krajin) za posamezne posege/ureditve, še vedno pomembno varstveno orodje pri načrtovanju najustreznejših lokacij/tras oziroma tehnologij.

Varstvo krajine oz. njenih delov, ki temelji na varstvenih režimih (uveljavljanju posameznih vidikov vrednotenja) za posamezna območja, torej rezervatno varstvo, je lahko problematično v tem, da se  konkretna varstvena pozornost pretirano osredotoči na izbranih oz. vnaprej opredeljenih območjih in na njihovo varovanje. Pri tem pa se iz teh območij nehote ‘izriva’ druge dejavnosti ter s tem povzroča povečane razvojne pritiske na preostala, nezavarovana območja.

Upravljanje krajine se izvaja v okviru različnih sektorjev in tudi razpršeno, preko lastnikov in upravljavcev. V Sloveniji so načrti upravljanja predpisani z Zakonom o ohranjanju narave, ki predpisuje pripravo načrtov upravljanja za narodne in regijske parke, in Zakonom o vodah, ki predpisuje načrte upravljanja vodnih območij Donave in Jadranskega morja. Programe upravljanja predpisuje tudi Uredba o posebnih varstvenih območjih (območjih Natura 2000). Načrte upravljanja zahteva veliko aktov o ustanovitvi krajinskih parkov.