Analiza stanja v Sloveniji

Analiza sistema načrtovanja, varstva in upravljanja krajine v Sloveniji je izdelana v okviru projekta Varstvo in razvoj slovenske krajine: izhodišča za oblikovanje krajinske politike. Namen analize je opredeliti značilnosti sistema ter prispevati k razumevanju problemov, ključnih pomanjkljivosti sistema urejanja prostora in razlogov zanje. Analiza ponuja tudi možnosti za opredelitev povezav med mehanizmi s področja prostorskega načrtovanja in ukrepov drugih sektorskih politik ter potencialov, ki jih prinašajo rešitve v novi prostorski zakonodaji.

V gradivu so predstavljeni načrtovanje, varstvo in upravljanje krajine kot trije stebri Krajinske politike, s katerimi naj bi Slovenija, enako kot ostale podpisnice, celovito uresničevala določila Evropske konvencije o krajini, ker je v praksi njihovo delovanje pogosto neuravnoteženo in omejeno učinkovito. Analiza prinaša oceno splošnega stanja slovenske krajine, pregled in oceno obravnave krajine v prostorski in gradbeni zakonodaji ter v predpisih s področja povezanih resorjev oz. sektorjev (ohranjanje narave, varstvo kulturne dediščine, kmetijstvo, gozdarstvo, upravljanje voda, varstvo okolja, turizem, infrastruktura) in pregled obravnave krajine v prostorskih aktih, v projektni dokumentaciji in v postopkih (celovitega) presojanja vplivov na okolje. Sledi pregled nekaterih (sektorskih) ukrepov, ki se uveljavljajo na področju upravljanje krajine predvsem zunaj postopkov prostorskega načrtovanja (urejanje in vzdrževanje javnih odprtih površin, načrti upravljanja zavarovanih območij narave, upravljanje voda). Zadnji del gradiva je namenjen kritičnemu pregledu delovanja strokovne javnosti ter ozaveščanja in izobraževanja na področjih, povezanih z urejanjem krajine. Analiza se zaključuje z ugotovitvijo, da je v Sloveniji, ki je še v času ratifikacije Evropske konvencije o krajini sodila v sam evropski vrh, v zadnjem desetletju zaznati upad razvoja znanja in dobrih praks, kar je odraz spremenjenih razmer v družbi, upada financiranja raziskovalnih projektov na področju urejanja prostora, nezadostnega medsektorskega povezovanja in nekaterih slabih zakonskih rešitev. S sprejetjem nove prostorske zakonodaje se načeloma obeta izboljšanje razmer za kakovostno načrtovanje, varstvo in upravljanje krajine, vendar pa bo uresničevanje odvisno od številnih dejavnikov.